Prispevek je nastal tik pred zaprtjem šole v mesecu marcu v okviru literarnega natečaja Mir – prihodnost za svet (natečaj ZRSŠ OE M. Sobota in Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija).

MIR – PRIHODNOST ZA SVET

(Razlagalni spis)

»Sonce lepo sije, nebo je jasno, prijeten vetrič veje in jaz si želim vsega! Rada bi se naklepetala, želim si svobode, prijateljev, samote /…/ Vem samo to, da sem prepolna želja!« tako je v svoj dnevnik zapisala Ana Frank, ki si želi malo svobode, miru in lepega življenja, ker je bila še z drugimi družinskimi člani dve leti zaprta na podstrešju in ni videla svojih prijateljic. Bila je osamljena in ni imela nikogar, s komer bi se lahko zares pogovarjala. Imela je samo dnevnik. Zunaj pa jim je grozila vojna, zato niso mogli živeti tako, kot sedaj živimo mi. Ko sem brala njeno knjigo, sem se močno zamislila nad življenjem. Spraševala sem se, kakšen bo konec zgodbe, ali se bo Ana Frank lahko izmuznila iz grozne nevarnosti, ki ji je pretila. Prišla sem na konec knjige in kar naenkrat so ponjo in po njeno družino prišli gestapovci in jo odpeljali v taborišče, kjer so jo ubili. Velikokrat sem se spraševala, kaj so koncentracijska taborišča. Je bilo res tako hudo, kot pravijo še danes?  Kako so lahko ljudje prenesli vse to? Na takšna vprašanja sem dobila tudi odgovor. Ljudje so bili  taboriščih zelo izmučeni in lačni. Nanje so spuščali plin, niso jim dali hrane, ubijali so nedolžne žrtve … Kako so lahko bili ljudje tako hudobni, da so jim počeli vse to?

Kaj pa danes? Mir, svoboda, pravičnost… Bomo kdaj dosegli mir na svetu? Kje smo? Bomo preživeli? Kaj pa, če bom umrl? Se bomo znali boriti? Bomo lahko zmagali? Vsa ta vprašanja so si ljudje v letu 1939 zastavljali vsak dan znova. Bili so šibki, nekateri so že obupali. V njih je vladal obup, saj niso vedeli, kaj se bo zgodilo.

Dandanes smo ljudje razvitega sveta lahko hvaležni, da živimo v miru, svobodi in brez vojne. Prebrala sem že veliko knjig, ki govorijo o vojni, in ob tem spoznala, da sem srečna, ker lahko živim v miru, brez grožnje smrti, brez panike … S pomočjo knjig in medijev spoznavam, da žal za tem lepim svetom leži tudi drug svet, ki je sesut in uničen, saj v njem vladajo nasilje in nemiri. Nekateri prebivalci našega planeta nimajo hrane, drugi trpijo zaradi vojne, tretji so žrtve nemirov … Slovenci smo še zaenkrat varni. A kaj bo čez 50, 100 let? Bomo imeli vojno, kot smo jo imeli pred leti? Kako se bomo borili? Bomo preživeli? Srčno upam, da se bodo takrat Kosovelove besede uresničile: »A mi se bomo borili, v nas je vera. Vera v zmago pravice. Ta pravica nam je sveta. Sveta, ker je pravica edini pogoj človeškega življenja.« V teh verzih nas Kosovel spodbuja k temu, da se ljudje moramo boriti za svoje pravice in za lepše življenje. Ljudje se včasih vprašamo, kaj je mir, kaj je svoboda. Na to vprašanje ne more nihče odgovoriti, saj v svetu ni pravega miru in svobode, ni pa tako grozno, kot je bilo nekoč. Zato se moramo za svojo domovino truditi in jo ohranjati, saj ne vemo, kaj se bo zgodilo čez nekaj let. In dobro je, da se ljudje spominjamo žrtev vojn in grozot. Želim, da bi se domovina ohranila takšna, kot je, ker bomo samo tako lahko živeli normalno naprej. Prebrala sem veliko člankov o vojnih grozotah in spoznala, da moramo biti vsi enotni in se nehati prepirati.

Taja Rihtarič, 8. a

Mentorica: Mojca Karnet