Prispevek je nastal tik pred zaprtjem šole v mesecu marcu v okviru literarnega natečaja Mir – prihodnost za svet (natečaj ZRSŠ OE M. Sobota in Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija).

Mir – prihodnost za svet

(Razlagalni spis)

 »Židje morajo nositi židovsko zvezdo! Židje morajo oddati svoja kolesa! Židje se ne smejo voziti s tramvajem! Židje ne smejo v avto! Židje smejo nakupovati samo od treh do petih popoldne /…/ Židje ne smejo zahajati ne v gledališča ne v kinematografe ne v javne lokale! /…/ Židje se smejo šolati le v židovskih šolah!« To so besede, ki jih je morala Ana Frank, judovsko-nemška pisateljica, poslušati štiriindvajset ur in sedem dni v tednu. To dekle se je moralo dve leti skrivati na podstrešju, brez enega samega pogleda v zunanji svet. Zaradi njene drugačne narodnosti in veroizpovedi so njo in njeno družino leta 1944 odpeljali v taborišče, kjer so jih zastrupljali, omamljali in z njimi povsem nečloveško ravnali. Poleg njih so prijeli še milijone drugih Judov, ki niso imeli pojma, kam jih peljejo. Nacisti so Jude v tistem času prepoznali po »dolgih grdih nosovih« in malo večjem premoženju. Ker so verjeli, da judovska vera, znanje in življenje ogrožajo svet, so se odločili, da bodo te, čeprav popolnoma normalne ljudi, strpali v koncentracijska taborišča in jih iztrebili. Njihov edini prijatelj je bil Bog, če so seveda verjeli vanj. Živeli so v mukah, tesnobi in žalosti, ki jim je vsak dan privrela solze na lica. Lahko so le nemočno opazovali, kako so trupla padala na velike kupe ali zgorela v pečeh. Za higieno ni bilo poskrbljeno. Še tako majhni otroci so morali spati na trdih utesnjenih posteljah, ki so jim povzročala srh in grozo. Vsak posameznik, ki je bil tam pridržan, je hrepenel po svobodi in je bil hvaležen za vsak dan, ki mu je bil še dan. In za življenje, če je seveda preživel.

Tudi Ana Frank je hrepenela po svobodi, prijateljih, soncu in življenju, kar izražajo te njene besede: »Sonce lepo sije, nebo je jasno, prijeten vetrič veje in jaz si želim … želim si vsega! Rada bi se naklepetala, želim si svobode, prijateljev, samote /…/ Vem samo to, da sem polna želja!« In »želim si živeti še po svoji smrti. In zato sem hvaležna Bogu, da mi je dal ta dar /…/, da izrazim vse tisto, kar je v meni.« Skoraj vse to je tudi dosegla, saj so po koncu vojne in holokavsta preiskovalci dokazov in ostankov našli njen album, ki ga je spremenila v lasten, ki je dnevnik vseh nas in bi nam moral biti v opomin. Sprašujem se, kje sta bila razum in odgovornost tistih, ki so delali zlo? Kje sta bili ti vrednoti, ki pomenita življenje v bratstvu in ljubezni! Žal na milijone otrok takrat ni živelo v svobodi in ni moglo uresničiti svojih sanj, ciljev in želja. Prav tako niso imeli pravice do prostega gibanja, domišljije, počitka in zadovoljstva …

In žal še vedno po svetu divjajo vojne in nemiri. Le zakaj, če smo pa ljudje pred 75-imi leti jasno povedali, da ne želimo več vojn in gorja? Očitno naše izrečene besede z leti spet postajajo nejasne in nesmiselne, saj v nekaterih državah prihaja do ponovnega sovraštva, ki nas lahko dejansko pogubi. Izgleda, da nam še vedno ni mar za svobodo in mir, saj se očitno nekateri še niso nasitili krvi, strelov, izgube najbližjih, nesreč, spopadov, gorja in predvsem hrupa. Ali teh res ne znajo rešiti na drugačen način kot z grožnjami? Zazrimo se vendar v svet, ki nas obdaja! Ali nas resnično ni sram, ko v medijih vidimo pretepe na ulici, vojne spopade, grožnje sovrstnikom in kar je najhuje samomore zato, ker nekateri mislijo, da si drugačen. Temu moramo reči NE, NE in preprosto NE!

Ali ste se že kdaj zamislili in si svojo prihodnost predstavljali kot polno zadovoljstva, veselja, tišine, razuma, pravičnosti, poštenosti in ljubezni? Zakaj toraj ne prispevamo k temu, da bi tako tudi v resnici bilo?

Naše življenje je lahko takšno le, če se zdaj v tem trenutku vprašamo, kaj si želimo – vojno ali mir. Vsaj večina današnjega svetovnega prebivalstva bi najbrž rekla, da si ne želi vojne. Toda zakaj se takrat, ko tretja oseba želi začeti vojno, postavi na stran nasilnežev in diktatorjev? Jih je strah? Ljudje imamo namreč pravico reči NE in se odpovedati slabim stvarem, vendar se na milijone ljudi to boji povedati na glas. Ta pristop enostavno ni pravilen, saj je črno na belem napisano, da imamo ljudje pravico do prostega izražanja in svobode. Zavedati se moramo, da nam nihče nima pravice zapostavljati ciljev. In da lahko že sam začetek izbruha vojne zatremo, če se le postavimo zase, za ljudi, za cel svet. Nihče nam ne more preprečiti naših hrepenenj po življenju brez vojne, brez prepirov, brez prerekanj in brez skrbi. Zavedajmo se, da LAHKO spremenimo svet, zato resnično stopimo skupaj in spreobrnimo svet na bolje!

Ljudje nismo nikogršnja last. Moramo biti razumni in izboljšati razmere, ki jih nekateri želijo uničiti. Saj ni tako težko reči, kaj se nam zdi prav in kaj narobe. Meni se to ne zdi tako težko, saj se zavedam sveta, v katerem živim in poskušam narediti, kar se le da. «Zapomni si vso lepoto, ki te obkroža in bodi srečen,« je bil še eden izmed Aninih citatov, zato bodimo polni upanja, ljubezni, dobrote in miline ter končno za vedno končajmo s tem, s čimer so začeli v času nacistične Nemčije. In vse to naučimo že naše otroke v njihovem zgodnjem otroštvu. Naj vsem otrokom tega sveta ti igrivi, brezskrbni otroški in mladi dnevi, polni radosti, veselja, domišljije, sočutnosti, sonca in ljubezni, dajejo občutek sreče. Kajti še vedno preveč otrok živi v nasilju in vojnah!

Ti! Prav ti, ki bereš te vrstice, lahko doprineseš k miru na Zemlji. To ti je lahko največji cilj v življenju, saj vsak glas in vsak razum šteje! Prišel je namreč čas sprememb! Vsi prebivalci tega planeta moramo spoznati, da smo vredni. Ustvarjeni smo za srečo in življenje v miru in ne zato, da bi svoje življenje zapravili. Končajmo vojne, ustvarimo mir, bodimo hvaležni! Naj bo mir izvir sreče in veselja! Prisluhnimo željam iz globin srca in nehajmo ogrožati razmere v svetu. Ni vendar razloga, da bi ne želeli spremeniti današnjih razmer in omogočiti sami sebi preprosto, a lepo življenje. »Nobena doba še ni bila tako velika po svojih vprašanjih in tako bedna po svojih odgovorih, kakor je naša,« so misli Srečka Kosovela v knjigi  PRAVICA. S tem nas je spodbudil in prebudil, da imamo zdaj končno čas, da sklenemo premirje in prenehamo dobo nasilja, kajti ne bi bili veseli, če bi še enkrat videli Evropo takšno, kot jo je videl on: »Evropa umira.«

Rina Gomboc, 8. a

Mentorica: Mojca Karnet