Mir – prihodnost za svet
Prispevek je nastal tik pred zaprtjem šole v mesecu marcu in je bil nagrajen (uvrstil se je med pet najboljših v Pomurju) na literarnem natečaju Mir – prihodnost za svet (natečaj ZRSŠ OE M. Sobota in Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija).
Mir – prihodnost za svet
(Razlagalni spis)
»/…/ sonce lepo sije, nebo je jasno, prijeten vetrič, veje in jaz si želim vsega! Rada bi se naklepetala, želim si svobode, prijateljev, samote /…/ Vem samo to, da sem prepolna želja!«
To so bile besede, ki jih je v svoj dnevnik zapisala Ana Frank. Ana je bila judovsko-nemška pisateljica, ki so ji življenje vzeli v ene izmed koncentracijskih taborišč. Ta pa so nastala v času holokavsta med drugo svetovno vojno. Preko njenih povedi lahko začutimo nežne in mile prošnje po svobodnem življenju – v miru in brez skrivanja na hišnem podstrešju. Te njene prošnje niso zadevale samo nje, ampak tudi mnogo drugih ljudi, kot so bili predvsem Judi, Poljaki, Romi in še veliko drugih narodov, ki so po mojem mnenju ljudje, katerih duše počivajo visoko v nebesih.
To, kar so počeli zaradi Hitlerjevih ukazov v taboriščih, kot sta bili Auschwitz in Dachau, ki sem ga imela možnost tudi sama obiskati, ni bilo človeško, ampak daleč od tega. Poslušala sem že veliko intervjujev ljudi, ki so tam pristali kot otroci in so neusmiljeno ravnanje vojakov za čuda preživeli le z lažjimi boleznimi, ki so bile tako psihične kot fizične narave. Taboriščniki besed, kot so mir, svoboda, življenje brez strahu in brez vojn, niso poznali. Intervjuvani še vedno s tresočim glasom omenjajo, da s vstopom v taborišče nisi bil več človek, ampak le številka, saj so jih ločili od vseh domačih, od normalnega življenja in jih spremenili v sužnje. Država Nemčija je namreč za gospodarsko krizo obtožila nedolžne ljudi, predvsem Jude, ki so bili v svojem življenju uspešni, kar pomeni, da so bili Nemci le nesramni in nevoščljivi. Zelo sem razočarana, ker ugotavljam, da svet žal še dandanes tako deluje. Po besedah Eve Mozes Kor, ki je bila judinja in se je s svojo sestro dvojčico tudi sama znašla na dolgi in naporni vožnji z vlakom do taborišča, je dejala, da so tamkajšnji vojaki na njej in njeni sestri izvajali najrazličnejše grozne poizkuse, za katere še danes natanko ne vemo, kaj so pri tem pravzaprav počeli oz. katera zdravila so preizkušali. Na srečo je preživela to grozo, a ima še danes hude težave z zdravjem. Nekaterim ljudem v taborišču so namreč dajali nikoli preizkušena zdravila, spet druge so potapljali v mrzlo vodo, dokler njihovo srce ni omagalo; velika večina pa se je od sveta poslovila v plinski celici.
Žalosti me, ko poslušam in berem pripovedi o teh ljudeh in se mi ob teh zgodbah, ki jih s svetom delijo preživeli, kar naježi koža. Takoj za tem pa me preveva občutek hvaležnosti za vsak kanček svobode, ki ga imam, da se mi ni treba skrivati, se lahko igram, lahko spregovorim brez strahu in da nekaj veljam v tem svetu. Šele takrat, ko sem si sama skozi svoje oči ogledala taborišče Dachau, sem zares začutila trpljenje ljudi v tistih groznih barakah, v katerih so ljudje garali dan in noč v upanju, da preživijo. Na stenah stavbe v taborišču so bile fotografije nemočnih sužnjev, ki jih je je bila sama kost in koža, ko so stali v vrsti s svojo majhno posodo, da so dobili nekaj hrane, a ko je te zmanjkalo, so pač ostali brez nje. Posode niso bile le za hrano, saj so jih uporabljali tudi za lastne iztrebke … Ko sem zrla v vse te fotografije in brala izpovedi preživelih, so mi po licih tekle solze. Nisem si mogla pomagati, vsi ti ponižni ljudje, ki so hoteli le krožnik hrane in življenje brez strahu … Vse to me je močno razžalostilo. Premišljevala sem, kako je lahko nekdo dopustil kaj takega, česar si še najbolj zloben zločinec ne bi zaslužil? Ne razumem in ne vem, če bom kdaj lahko razumela, kako si zmožen človeku uničiti vsak košček upanja in poteptati vsak delček njegove svobode, ki jo še ima v sebi, in ga nato zavreči kot ničvredno smet. Mislim, da se lahko vsak, ki pogleda nazaj v preteklost, spomni holokavsta in tega, kako zlobni smo lahko ljudje drug do drugega. Lahko le zmolimo in se iskreno zahvalimo za vsak košček miru in svobode, ki nam je ponujena. Priznam, da se otroci in najstniki velikokrat obnašamo razvajeno, nehvaležno in se ne zavedamo, kakšno neprecenljivo in brezskrbno življenje živimo, v katerem nam je vse na voljo. Toda ob pogledu na katerokoli vojno, ki je že doletela svet, bi morali biti hvaležni za vsako dobro stvar v življenju, za svobodo in ljubezen …. Žal vsi otroci ne živijo v svetu miru in sreče, saj po svetu ponekod še vedno divjajo vojne, ki otrokom jemljejo pravico do brezskrbnega otroštva, v katerem bi dnevi morali biti polni sreče in veselja.
Ob tem spoznavam, da se ljudje svoje sreče in svobode zavedamo šele takrat, ko se zgodi kaj resnejšega, kot je na primer vojna ali strah pred koronavirusom. Tudi pojem svoboda, ki pomeni stanje, v katerem smo ljudje podrejeni le zakonom in nas nič oziroma nihče nima za sužnje ter imamo možnost uresničiti svoje sanje, je beseda, katere pomena se premalo zavedamo. Vsako živo bitje potrebuje svobodo, potrebuje možnost za izražanje svoje volje in mnenja, ki se v današnjem svetu žal velikokrat potlači, saj na žalost prevladajo tisti, ki imajo moč in denar.
Hudo mi je prav za vsako dušo, ki trpi nekje tam zunaj … Rada bi pomagala ljudem, ki nimajo možnosti živeti tako kot jaz, ki jih v svojih rokah trdno držijo nepravični voditelji držav in so postavljeni na rob zaradi njihovih verskih prepričanj, izgleda, spola ali načel. Ljudje moramo živeti kot ena skupnost in v sožitju, saj bomo le tako lahko imeli dolgo in veselo življenje ter se večkrat zahvalili za mir, svobodo in brezskrbno otroštvo, ki ga imamo možnost izkusiti mi mladi. Svoje razmišljanje bi rada zaključila s pesmijo Kons, ki jo je napisal znan slovenski pesnik in borec za pravico Srečko Kosovel. Pesem govori o miru, svobodi, o evropskem človeku in o nas samih. V njej lahko najdemo globoko sporočilo, ki nam na srce polaga vrednoti, kot sta mir in svoboda. Ljudje moramo kot skupnost poskrbeti, da se nobena vojna nikoli več ne ponovi! – »Gospod profesor, razumete življenje?« (Kons, Kosovel).
Brina Velnar, 8. a
Mentorica: Mojca Karnet