Domovina je tam, kjer je dom
Domovina je tam, kjer je dom
Že nekaj časa se sprašujem, kaj je bistvo domovine, če pa se ljudje izseljujejo v tuje države, študenti študirajo na fakultetah po Evropi in na drugih kontinentih.
Zame predstavlja domovina nekaj, na kar si ponosen, neko »deželo«, od koder izviraš. Ob tej tematiki mi pride na misel pregovor »Ne veš, kaj imaš, dokler ne izgubiš!«, saj sem bil že večkrat na počitnicah in takrat sem skoraj zmeraj pogrešal svojo sobo, saj se v njej počutim zelo domače in udobno. A seveda to ni nikakršna povezava s pojmom domovina, kot je predstavljena v uvodu. Moja domovina Slovenija; nanjo me vežejo prav posebne vezi, ki jih ni lahko pretrgati. Lahko sem zelo srečen, da živim v državi, ki je v nasprotju z gospodarskimi velesilami sveta (ZDA, Kitajska, Rusija …) še dokaj mirna. A vem, da vsi ljudje nimajo te sreče. Resda je Slovenija majhna in ni velesila, je pa zelo prijetna in zadnje čase zelo priljubljena ter prepoznavna po zaslugi naših športnikov.
Tudi jaz sem seznanjen s preseljevanjem, saj imam sošolko, ki je prišla iz Ukrajine. Zaupala mi je, da se ji je bilo na začetku zelo težko privaditi se na okolje v Sloveniji. V Ukrajini je živela v zelo velikem in industrijskem mestu, a ko je prišla v Slovenijo, se je morala privaditi na mesta, ki niso velika po obsegu in nimajo industrije. Sprva je živela v Mariboru in povedala mi je, da je bila med sošolci zelo izpostavljena, saj so se iz nje norčevali ob sleherni narobe naglašeni besedi. Slovenščino jo je naučila njena mama, ki je imela malce predznanja. Po letu bivanja v drugem največjem slovenskem mestu se je preselila v Radence, kar je bil zanjo pravi šok, saj so Radenci zelo majhen in podeželski kraj. Preselili so se v hišo, kar je z bilo zanjo tudi nekaj novega, saj je v Mariboru živela v stanovanju … Ob njeni iskreni in ljubeči pripovedi o domačih, ki so ostali v Ukrajini, (babicah, dedkih, tetah …) me je res presunilo.
Kaj pa meni pomeni domovina, kaj meni pomeni, da imam svojce skoraj preko ceste in jih lahko obiščem skoraj vsak dan, medtem ko je ta možnost moji sošolki nedosegljiva. Zavedam se, da je Slovenija navsezadnje neizmerno lepa država, napolnjena z naravnimi čudesi in bi morali biti nanjo ponosni, saj je po kvadraturi majhna, a velikega srca. Slovenci se ne zavedamo, kakšne športne uspehe žanjemo, čeprav smo majhni. A imamo Tino Maze, ki je dosegla rekordno število točk v alpskem smučanju; potem je tu še Peter Prevc, čigar ime je v zadnjem času najverjetneje največkrat izgovorjeno, saj je poskrbel za izjemne dosežke v smučarskih skokih in poletih. In to je Slovenija, na to moramo biti ponosni, na naše športnike, kulturo, jezik (kot je dejal Martin Čedermac v svoji pridigi: »Branite svoj jezik kot svojo zemljo in ga negujte!«).
Nekateri ljudje, in ni jih malo, nimajo svoje domovine, saj so bili iz različnih razlogov primorani zapustiti svojo državo. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je beseda begunec opisana kot človek, ki beži pred nevarnostjo ali neprijetnostjo.
V 90. letih je med državami nekdanje Jugoslavije divjala grozna vojna, še posebej med Srbi in Bošnjaki. Tisoči so ostali brez domovine, brez doma, brez življenja. To omenjam zaradi tega, ker je eden izmed vodilnih pri etničnem čiščenju bil prav Radovan Karadžić, pred kratkim obsojen na 40 let zapora zaradi genocida. Kljub temu nekateri še vedno vztrajajo, da je nedolžen; nekateri so ga celo oklicali za heroja. Na drugi strani imamo ljudi, ki so v času vojne pretrpeli nepredstavljive muke in doživeli smrti svojih najbližjih. V času strahovite vojne se je preselilo okoli 2 milijona ljudi, kar je zame strahovit podatek. Pred kratkim sem gledal dokumentarec, kjer je anonimna ženska pričala, da so jo vojaki spolno zlorabljali eden za drugim in se ob tem smejali in zabavali. Ljudje s takim načinom razmišljanja (s tem mislim na vojake ter odgovorne za nastalo vojno) so svet privedli v svet, kjer vladata denar in peščica ljudi.
Tudi begunstvo je eden izmed resnih problemov, s katerim se človeštvo ubada od samega začetka preseljevanja. Prvi preseljevalci so bili Nomadi, a ti so se preseljevali zaradi zemeljske površine za svoje živali, kar je popolnoma drugačno begunstvo, kot smo ga vajeni dandanes. Že skozi vso zgodovino človeštva smo priča begunstvu, ki smo ga v zadnjem času izkusili tudi Slovenci. Velikokrat je vzrok tega vojna oz. njene posledice, ki so skoraj vedno nepredstavljive. Begunski val iz žarišč Bližnjega Vzhoda je v zadnjem časa v Evropi dvignil veliko prahu. Ljudje se sprašujejo, čemu je bila ustanovljena Evropske unije, če pa, ko bi bilo najbolj potrebno priskočiti na pomoč, zataji. Tudi sam sem mnenja, da so Evropska unija ter druge organizacije reagirale prepočasi in zaradi tega so se stvari malce zapletle. V Nemčiji se kar vrstijo protesti domačinov proti beguncem. Nemci so se podali na ulice in vzklikali: »Islam je samomor Evrope. Nočemo Islamizacije!«.
Begunski val sem izkusil tudi sam, saj živim v neposredni bližini Gornje Radgone, kjer je bil eden izmed begunskih centrov v Sloveniji. Preko mejnega prehoda v Gornji Radgoni bi begunci prišli v Avstrijo in kasneje na njihov cilj, Nemčijo. Seveda se nekateri Slovenci počutijo zelo ogrožene in jih je strah pred begunci, saj smo bili priča množičnim protestom proti nastanitvi beguncev v obmejne kraje. Tu me je nekaj zelo razburilo; zakaj pa odgovorni za nastanitve beguncev ne pošljejo v Ljubljano? Zakaj jih nastanjujejo v krajih, ki so zelo oddaljeni od centra Slovenije? Seveda pa ne smem samo grajati, saj je poskrbeti za toliko beguncev velik zalogaj. Zelo dobro so se v teh razmerah izkazale razno razne organizacije, kot so Rdeči križ, Karitas, ki so s hrano, z oblekami in predvsem z velikim številom prostovoljcev poskrbeli, da begunci niso bili lačni, žejni, da jih ni zeblo.
Sploh si ne morem predstavljati, kako to begunstvo doživljajo otroci, mladoletniki, ki so toliko stari kakor jaz. Sam si samega sebe ne morem predstavljati v begu pred vojno in si tudi nočem. To so otroci, ki so se primorani pri svojih najbolj ranljivih letih dobesedno boriti za svoje življenje in za svoj obstoj. Ob pogledu na otroke, ki imajo v času zime in mraza oblečeno samo majico in po možnosti še kakšno jopico, me kar zmrazi in ob enem čutim jezo, da se zaradi enega ali več nerazumnih ljudi žrtvujejo otroci! Tega ne razumem in nikoli ne bom, a svet se ne bo spremenil in bo tonil le še globlje, dokler taki ljudje ne bodo izgubili vpliva nad življenjem drugih.
V teh dneh smo bili priča terorističnemu napadu v Bruslju, kjer sta se dva moža razstrelila na dveh mestih. Še ne dolgo nazaj je v Parizu prišlo do enega izmed najbolj odmevnih terorističnih napadov, kjer sta dva terorista pobila dvanajst ljudi, ki so bili zaposleni pri reviji, kjer so objavili karikaturo Mohameda. V sedanjem času prihaja do velikih trenj in spopadov in upam si trditi, da bom jaz generacija, ki bo doživela tretjo svetovno vojno. Seveda je to zgolj predvidevanje. Le vprašanje časa je, kdaj bo na vrsti naslednja evropska prestolnica.
Jaka A., 9. b