Ujeli so me lihožerski koščenjaki
Ujeli so me lihožerski koščenjaki
(domišljijsko-ustvarjalni spis)
To noč sem imel, kot po navadi, spet nekaj težav pri spanju. Tokrat sem se prebudil pet minut čez pol tretjo zjutraj. Nenavadno je bilo to, da za razliko od drugih dni tokrat nisem mogel več zaspati. Neprestano sem dobival tisti čudni občutek, kot da me nekdo opazuje. Ker mi je bilo malo vroče, sem potiho odprl okno in takoj je vame buhnil val hladnega zraka, pa tudi nekakšen zvok prasketanja. Sklonil sem se skozi okno in pogledal. Tam je bilo na desetine nenavadnih bitij. Bila so velika kot manjši desetletnik, roke so imela tanke kot zobotrebce, imela pa so nenavadne okroglouste obraze. S široko odprtimi očmi so gledala vame.
Mislim, da bi bilo v tistem trenutku najpametneje zapreti okno, a so me štirje še kolikor toliko ”krepki” čudaki zagrabili in me potegnili skozi okno. Ko sem z licem podrsal ob hladen beton in si ga tako opraskal, da sem začel krvaveti in me je lice strašansko peklo, mi je bilo žal, da sem sploh vstal iz postelje. Bitjeca so zgrabila vrvi, ki sta jih dva njihovih nosila čez rame, in mi roki zvezala za hrbet. Prav tako mi je nekdo prekril oči z ruto (ali je bila nogavica?), tako da od takrat naprej nisem videl ničesar več. Nato sem še zavohal nekakšen opojen vonj sivke, ki me je pahnil v nezavest …
Zbudil sem se v majhnem prostoru, velikem približno pet krat štiri metre, ki se je rahlo tresel. Ko me je v hrbet zbodla nekakšna ključavnica, sem se zavedel, da so me ti mali lopovi zaprli v trezor. Ne vem, če zato, da bi bila manjša možnost pobega, ali zato, ker so me imeli za neko dragocenost. Vsaj prevezo in vrvi so odstranili. Tako sem imel večje možnosti, da se rešim iz tega trezorja. Začel sem napenjati možgane, ko mi je v oči padel listek, ki je ležal ob ključavnici. Potem pa sem od zunaj zaslišal: ”Tako, čas je, da ga spravimo iz te škatle. Kje imaš kombinacijo?”
To je bilo to. Kombinacija. Pograbil sem košček papirja in prebral: 90L-16D-12L-86D. Če je bilo to gledano zrcalno, je bilo veliko težje. Prav tako pa sem moral trezor odkleniti, če sem hotel oditi od tu. Počasi, previdno sem začel obračati kolešček. Nenadoma pa sem moral svojo malo operacijo prekiniti, saj sem od zunaj zaslišal: ”Nič, morava iti po druge. Mogoče kdo od njih ve odkleniti ključavnico.” Tistih par sekund, ki so manjkale do tega, da bi prišel na svobodo, sem hitro premagal in se zdrznil, ko sem hotel stopiti na tla. Moje noge so mi pošiljale nenavaden občutek – kot bi bile narejene iz gume. Morda je eden tistih divjakov prav zato uporabil omamno vonjavo, mogoče je prav ta naredila vse to.
Ker niti sekunde več nisem hotel ostati tu, sem zaloputnil vrata trezorja in se z rokami odvlekel za sam sef. Pod mano je bila nenavadna preproga, ki so jo krasile nogavice. Nogavic je bilo toliko, kot jih v življenju še videl nisem. No, mogoče na kakšni razprodaji, a to je bilo neverjetno. Nisem imel časa za občudovanje ”osupljive” zbirke nožnih grelcev, moral sem se rešiti iz rok te nenavadne mafije. Nato pa mi je ob petih črkah zaledenela kri. Resno, hudo mi je bilo.
”KJE JE? Takoj preiščita vse prostore, kamor bi lahko šel. To pomeni shrambe, sobice in tudi stražnike pri vratih obvestita. Ne sme nam uiti!” je odmevalo. O-o, torej je res bila mafija in mene so hoteli kot testnega zajčka za boleče nogavice, nakar bi me v mukah odposlali v večna lovišča. No, vsaj tako se mi je zdelo. Moral sem pobegniti, moj dragoceni čas pa se je vsako sekundo krajšal. Na srečo me noge niso več ne-ubogale, zato sem lahko počakal, da koščeni možiclji odhitijo mimo, in jo nato ucvrl po hodniku. A imel sem manjšo težavo. Kako naj vem, kam iti v stavbi, ki je v življenju še videl nisem?
Zanašal sem se predvsem na občutek in tako mi je uspelo priti kar daleč – prvi hodnik desno, dva levo, desno, levo, tri desno. Potem pa – videl sem vrata, ki so se svetila od močne zunanje svetlobe. Hotel sem zbrati že zadnje atome moči iz mojih nog, a so me spet nehale ubogati. Začel sem grabiti tepih, ki je bil napeljan po hodniku, da bi se še nekako privlekel do rešitve – kako naprej, nisem vedel. Razmišljal sem, da bi jih prijavil policiji – toda, kdo ve, kakšen jezik tu uporabljajo. Nato pa sem od zadaj zaslišal klice: ”Tukaj je! Vsi na vhodni hodnik, imamo ubežnika!”
Okoli mene se je spet zbralo kakih trideset bitij, a potrebovali so samo štiri, da so me dvignili in odnesli po stopnicah. In četudi so izgledali koščeni, so v resnici bili kar preklemano močni. ”Res, imam predlog …” sem začel, a so me koščenjaki (tako si jih najlažje zapomnim) grobo prekinili. Zavili so po še nekaj hodnikih in prišli pred velika okovana vrata, za katerimi sem slišal čuden glas, ki je rekel: ”Pripeljite ga noter!” Velik koščenjak, ki je bil približno tako visok kot jaz, je odprl vrata. Za hip se mi je zazdelo, kot da me je na pogovor povabil predsednik Združenih držav Amerike, a me je takoj zadela kruta realnost, da majhen možak, ki stoji sredi sobe, pač ni Barack Obama. Potem je izgovoril besede, ki sem se jih nekako bal: ”Pustite naju sama …” Koščenjaki so jo pocvirnali in tako sem v sobi ostal sam z zame grozovitim mafijašem.
”No, veliko sem slišal o tebi,” je po dobre pol ure možak prekinil tišino. Ne vem, kako zna slovensko, ker v Sloveniji zagotovo nisem več bil. ”Menda zelo rad rišeš, kajne?” me je povprašal. Še vedno sem molčal, a glava je kar sama od sebe pokimala. ”Dobro. Koščenjakom je pri meni strašno dolgčas. Če jih v treh urah naučiš risati – kajti starši so že malo v skrbeh, četudi sem jim vse pojasnil – dobiš pošteno nagrado,” je nadaljeval. To je bilo vse, kar sem moral slišati, da je iz mene izvabilo glas. ”Koščenjaki so resnično poimenovani? Tri ure? POŠTENA NAGRADA?” je kar vrelo iz mene. ”Mislil sem …” sem nameraval začeti blebetati, a me je gospod Kako-Pač-Že, ki je stal pred mano, prekinil: ”Ja, vem. Tri sem že ”ugrabil”, če se temu tako reče, in vselej so zbežali v paniki. Vsi so mislili, da sem nekakšen mafijaš, ki bo na njih preizkušal nove mučilne naprave.” Oddahnil sem si. ”Prav, g. … Sockwell?” sem prebral značko, ki jo je nosil na suknjiču. ”Ja, res je. Lahko me kličeš kar sir Jameson,” je rekel. ”Prav, sklical bom koščenjake!”
Naslednji 2 uri in 53 minut sem porabil, da sem gručo koščenjakov naučil osnov risanja, in nekaterim od njih so risbe zelo dobro uspele, celo odlično, Gospod Sockwell se mi je na hitro zahvalil za sodelovanje, mi predal dovolilnico za ultra lahko privatno letalo, mi razložil, da vsi domači vedo, da sem bil tu, da naj si ne delam skrbi in mi za slovo stisnil roko. Predal mi je tudi paket. ”Narejeno je po meri, zate,” mi je prišepnil. ”Danes jih boš nedvomno lahko uporabil! Do doma paketa ne odpri!” ”Prav, hvala vam!” sem mu zaklical, saj je pome že prišel miniaturni avionček. Bil je ravno dovolj velik, da sem imel s škatlo vred prostor. Pilot je zagnal hitri pogon in vzletela sva.
Čez kaki dve uri je letalo pristalo na travniku blizu naše hiše. Stekel sem domov, le na hitro pozdravil domače (starši so mi povedali, da me je gospod Sockwell opravičil od šole osebno) in stekel v sobo pogledat vsebino paketa. V njem so bile ene najlepših kopačk, kar sem jih videl. Bile so očitno narejene pri Adidasu, na temno modri površini so švigale svetle strele, nastavljene so bile tudi cone dotika žoge. Pod kopačkami je bil kompletni dres FC Barcelone z mojim imenom (neverjetno!) in – seveda – številko 18. Pod dresom so ležali še sinje modri golenski ščitniki, prav tako Adidasovi, čisto spodaj pa nič drugega kot edinstvene, po meri narejene, za podporo regeneracije mišic oblikovane – nogometne nogavice.
Nogavice!
Po tistem, kar se mi je danes dogajalo, sem jih bil že kar malo naveličan.
Aljoša Mlinarič, 9. b-razred
(Zmagovalni domišljijsko-ustvarjalni spis na natečaju NMK v šol. letu 2015/16.)