John Green: Lažna mesta
John Green: Lažna mesta
Poročilo o prebrani knjigi za domače branje
„Pravijo, da prijatelji ne morejo uničiti drug drugega – kaj pa vedo o prijateljih?“
The Moutain Goats
„Ob tuji stiski se lahko veliko podučimo.
Albert Einstein
Za to knjigo sem se odločila zato, ker me je zelo pritegnil njen naslov, to pa pri knjigah najbolj obožujem. V bistvu sem dela tega avtorja začela spoznavati šele, ko mi je knjigo z naslovom Krive so zvezde priporočila prijateljica. Ker pa se mi je knjiga res vtisnila v spomin, sem se odločila, da bom prebrala še nekaj romanov Johna Greena, saj sem hotela preveriti, če je ta pisatelj napisal samo en roman, ki je omembe vreden, ali pa so njegova dela res nekaj posebnega. To, da so njegova dela res nekaj posebnega, sem ugotovila, ko sem prebrala še knjigo z naslovom Kdo si, Aljaska? In prav zaradi tega sem vse od takrat navdušena nad tem pisateljem.
Roman Lažna mesta je bil napisan po osnutku resnične zgodbe, zato je branje postalo še toliko bolj zanimivo. Knjiga me je med branjem tako rekoč zasvojila, saj kar nisem in nisem mogla nehati brati, knjigo sem kar požirala, saj sem jo prebrala v samo dveh dneh! Vendar se mi je tako močno vtisnila v podzavest, da sem jo prebrala še drugič, tretjič, četrtič …
Knjiga govori o Quentinu Jacobsenu, ki opisuje del svojega življenja, vendar se v večini celotna zgodba vrti okrog Margo Roth Spielgelman, v katero je Quentin že od svoje rosne mladosti globoko zaljubljen. Margo je pustolovska, vedno pripravljena, samozavestna, strašljivo različna v pogledih večih ljudi, načrtovanje česar koli jo je zelo privlačilo, imela je skrivno zbirko plošč in gramofon, bila je zelo skrivnostna, vendar tega nihče ni opazil, saj si je za vsakega izmislila drugačno zgodbo, zelo rada je puščala sledi, uganke, potem ko je večkrat za kar nekaj časa izginila/pobegnila od doma, prijateljev. Quentin je bil čisto običajen najstnik (imel je kakšne probleme, vendar se zaradi njih ne bi mogel podreti svet). Njegova starša sta bila sicer psihologa, vendar, ker njun sin ni kazal kakšnih posebnih znakov, sta ga večkrat avtomatsko ignorirala, kar pa je Quentinu kasneje zelo ugajalo.
Zgodba se začne zapletati, ko Margo neke noči skozi okno spleza skozi okno v Quentinovo sobo in ga prosi, če si lahko sposodi avto njegove mame. Quentin je seveda upravičeno zaskrbljen, vendar Margo mu noče na dolgo vsega razlagati, ampak ga namesto tega preprosto povabi s sabo na »nepozabno noč«. Quentin najprej okleva, vendar se kasneje zave, da bi v bistvu z veseljem preživel nekaj časa z njegovo ljubeznijo.
Margo je nekaj časa hodila s »hudim frajerjem« Jasonom, vendar je pred kratkim izvedela, da jo vara, zato se je odločila, da se mu bo za to maščevala, saj se nihče ne bo tako igral z njenimi čustvi. Tisto noč sta ušpičila res veliko vragolij, saj so zadnje čase vse njene »prijateljice« postale nevzdržno nesramne in avšaste, ker je Chuck Parson nadlegoval Quentina, sta mu z Margo v spanju obrila eno obrv (vendar zaradi tega, da Chuck ne bi po šoli hodil z eno obrvjo, se je odločil, da si bo obril še drugo), nezakonito sta vstopila v Sea World …itd.
Vendar, kakor pravijo, vsega lepega je enkrat konec. Tako pa je bilo tudi z »ljubeznijo« med Margo in Quentinom, saj je Margo naslednje jutro izginila neznano kam. Quentinu je pustila različne namige, ki jih on ni takoj ugotovil, ampak s časom vsi pridejo na dan. Pri vsem tem raziskovanju mu seveda pomagata tudi najboljša prijatelja Ben in Radar, brez katerih mu ne bi nikoli uspelo ničesar odkriti.
Quentin posveti raziskovanju in iskanju Margo Roth Spielgelman skoraj dva meseca zadnjega letnika, kar pa seveda povzroči nezbranost pri pouku, sanjarjenje in podobno (učenci to verjetno razumejo). Ko pa po dveh mesecih neprenehnega naprezanja in napetega iskanja končno pridejo do sledi, ki bi lahko bile nekaj vredne, se odločijo, da se bodo na to dolgo nekje dvanajsturno pot odpravili skupaj, kot »tim«, pa čeprav je to na dan podelitev spričeval. Ker jim je Margo v namigu napisala, da imajo časa do opoldneva naslednjega dne, so morali svoje postanke opravljati razumno in predvsem zelo hitro, biti jih je moralo čim manj.
Po večih preglavicah na poti so vsi vsaj na pol zdravi prispeli varno na cilj, kjer so že od daleč opazili Margojin avto. Ko so pripeli k razpadajočem skednju, so opazili, da Margo piše v svoj črni zvezek. In tudi, ko so jo pozdravili, jih je zelo presenetilo, da jim ni niti odzdravila, kaj šele, da bi jim posvečala kaj pozornosti. Ko je končala s pisanjem, je čisto mirno odvrnila: »Živijo, Quentin,« kar je Quentina kar malo vrglo s tira, vendar pa je kar kmalu spet prišel k sebi.
Nato sta se z Margo malo pogovarjala in pogovor je nanesel na temo o ljubezni. In seveda Quentin je imel več kot dovolj časa, da se je opogumil in zato je Margo izpovedal svojo že dolgo gorečo ljubezen. Največje presenečenje za njega je bilo, da je tudi Margo čutila enako, kar pa ga je brez dvoma zeli razveselilo, vendar tega veselja ni želel pokazati navzven, zato je Margo poljubil in s tem potrdil svojo ljubezensko izpoved.
Za moje pojme se roman ne konča preveč srečno, vendar nič za to, saj me je že vsebina dovolj prepričala. Na koncu knjige si namreč mlada zaljubljenca obljubita, da se bosta klicala in si pisala, vendar klub vsemu Margo vseeno odide v New York, kar je bil njen načrt. Njune prihodnosti pa ne moremo ravno napovedati, saj se knjiga tukaj konča in nas pusti v radovednosti.
Knjigo bi priporočala vsem, ki z veseljem v roke primete tudi debelejše bukve in niste preveč »leni« za debelejšo knjigo. Ta roman je kot sredstvo za lažje spanje, saj ne vsebuje nobenih prizorov, ki bi nas lahko preganjali v morah, ampak je prijetno lahko čtivo.
John Green se je rodil 24. avgusta 1977 v Indianapolisu v Indiani, USA. V mladosti so se z družino veliko selili. Njegovo zelo znano delo Kdo si, Aljaska? je nastalo po njegovi domišljiji prav tako pa po resničnih dogodkih, saj je obiskoval srednjo šolo v kraju, ki je opisan v romanu. Green je med drugim tudi avtor in inovator internetne izobrazbe/šolanja (online education). Njegova dela so najbolj prodajana dela za mladino v Ameriki in tudi širom po svetu. Največ njegovih uspešnih del je nastalo med leti 2005 do danes. Ima tudi dva otroka: Henry in Alice Green. Njegova tri najbolj znana dela so: Krive so zvezde (The fault in our stars), Kdo si, Aljaska? (Looking for Alaska) in Lažna mesta (Paper towns).
Moje mnenje o knjigi je zelo pozitivno – če bi lahko knjigo ocenjevala na lestvici od ena do deset, bi ji verjetno dala enajst, saj menim, da je bila to najboljša knjiga, kar sem jih prebrala v svojem življenju, kljub temu da ima svoje pluse in minuse, saj sem v njej neizmerno uživala. Vse to pa so razlogi, da je ta knjiga moja najljubša.
Jana Zamuda, 8. a-razred