Zakajena pomlad
Boštjan, Feliks in Krištof so neločljivi prijatelji. Če ne verjamete, lahko povem, da so skupaj od jutra od večera. Nihče si ne misli, da bi nekaj ljudi lahko cigaretni dim, ta močan strup za naše telo, ovil v tančico skrivnosti.
Trije prijatelji so se kot vsak drug dan zbrali na igrišču za hišo Feliksove družine. Tankovi (Feliksov priimek) so imeli kar veliko hišo. Feliks je vedel, da sta njegova prijatelja ljubosumna, a se ni hotel delati važnega vsaj iz dveh razlogov – bila sta pravzaprav njegova edina prijatelja in bil je malo bolj resen – vedel je, da Boštjanova družina prejema socialno pomoč.
Feliks je vedel, da bi njegova bogata družina lahko Petrovičevim pomagala, a si staršev ni upal prositi za pomoč. Boštjan mu je enkrat pripovedoval o njegovem težkem otroštvu, a še preden je končal, mu je ušel jok. Hudnikovi so prav tako imeli nemalo denarja, Krištof pa je starša že večkrat prosil za pomoč. Rekla sta mu samo: ”Bodi srečen, da imaš vse to; kaj bi denar rabili še za druge?”
Boštjan je tistega dne odšel prej domov – rekel je, da bodo danes šli po hrano na Rdeči križ. Feliks je kasneje, ko se je prepričal, da Boštjana ni blizu, razložil Krištofu svoj načrt za reševanje Petrovičevih iz krize – na šoli bi predstavili načrt za koncert, in če bi vodstvo sprejelo vse skupaj, bi Boštjanovemu očetu lahko financirali zdravljenje.
Prijatelja sta vse do teme delala načrte za šolski koncert – šolski zbor, glasbena skupina, na koncu pa še recitali – s tem bi se mogoče nabralo dovolj za kliniko za odvajanje. Krištof se je domislil še ene ideje – na koncu bi lahko nastopila še onadva, saj je Krištof zelo talentiran glasbenik (igra kitaro, piano, flavto, oboo in violino), Feliks pa zelo dobro poje.
S tistim dnem so se prvomajske počitnice končale in prijatelji so šli nazaj v šolo. Feliks in Krištof sta skupaj počakala Boštjana. Končno sta ga le dočakala; iz njegove vrečke za zvezke pa je nekaj hudo smrdelo. ”Zakaj tvoji zvezki tako zaudarjajo?” je Feliks poskušal čim bolj vljudno vprašati Boštjana. ”Ah, moj ata je včeraj kadil, tipično, pa je pepel usipal prav na moje zvezke. Če ne bi bil blizu, bi se še vžgali,” je odgovoril Boštjan.
Prijatelji so imeli pred sabo le še prehod čez cesto, ko je Boštjan začel hudo kašljati. Krištof je takoj skočil k njemu in ga tapnil (sicer tega ni storil, saj še o nasilju ne bi pisal) po hrbtu. Sčasoma se je Boštjan le pomiril in Feliks ga raje ni ničesar spraševal (da, že spet Feliks, če še niste vedeli, je največji radovednež izmed vse trojice).
Zakorakali so v šolo in Feliks ter Krištof sta imela še nekaj minut časa, da prideta do ravnateljice in ji predstavita svoj načrt za dobrodelni koncert. ”Oh, že spet vidva. Kaj sta pa zdaj ušpičila?” so bile ravnateljičine besede, ko sta dve tretjini šolskih mušketirjev vstopili v pisarno. ”Gospa, prosili bi Vas, če bi lahko pomagali s tem,” je rekel Feliks. Papirje je odložil na mizo in stopil korak nazaj. ”In potem še talentirani učenci… Ja, ja,” si je govorila ravnateljica. ”To je genialna ideja! Če potrebujeta podporo, jo vedno imata. Zdaj moramo samo še izvedeti, če se vsi sodelujoči strinjajo,” ji je ušlo iz ust.
Boštjan je ves čas čakal na svoja prijatelja, zato so vsi za dvajset minut zamudili k pouku. K sreči je ravnateljica podpisala potrdilo, zato niso bili okregani. Ves dan sta Feliks in Krištof razmišljala le o tem, če se bodo vsi sodelujoči strinjali o nastopu. Med kosilom sta dobila potrdilo od nekaj talentov in šolskih glasbenikov. Sedaj je bilo skoraj vse že v redu. Po koncu zadnje ure so se strinjali že vsi sodelujoči in skrbi so izginile.
”Zdaj je najina skrb samo še najti vse pesmi in njihova besedila priskrbeti zboru,” je rekel Krištof. ”Sem 16 korakov pred tabo,” je Feliks pomahal s snopičem listov. ”Razmišljal sem, da bi začeli z ˝You’ve got a Friend˝, potem bi zapeli še ˝My best Friend˝, zaključili pa bi z ˝I’ll be ThereforYou˝,” si je bral naslove Feliks. ”Talenti pa bodo tako ali tako izbirali sami.”
Boštjana popoldne ni bilo na igrišču, zato sta Feliks in Krištof izdelala modele vstopnic in V.I.P kart. Določila sta tudi ceno: 4 evre, kar bi bilo preračunano dovolj za zdravljenje. Modele sta na e-naslov poslala ravnateljici in za enkrat je bilo vse razčiščeno. Feliks je mamo le še prosil, če bi lahko povabili Petrovičeve na večerjo in njegova mama se je seveda strinjala.
Feliks in Krištof sta imela veliko srečo, da Boštjan ni odkril nič o koncertu. Pred večerjo je mami trdno zabičal, da ne sme niti pisniti. Tudi svoji sestrici Tini je zaukazal, naj bo tiho. Večerja je bila tako zelo mirna, nihče ni niti omenil nikakršnega koncerta.
Trije mušketirji so od večerje odšli prej. K sreči je bila sobota, zato sta lahko Krištof in Boštjan prespala pri Feliksu. Mame so se strinjale, očetje tudi – razen gospoda Petroviča, ki ni vedel, o čem teče beseda in je med večerjo redno odhajal ven kadit.
Feliks je v sobi Boštjanu podal V.I.P karto. ”V torek bomo morali priti ob 16. uri v šolo. To so dali nekaterim učencem, med drugim so dali tudi nam trem. To boš moral pokazati pri vhodu,” je rekel Feliks. ”Aja, in tvoja starša naj tudi prideta,” mu je dal še dva obeska s karto.
Prijatelji so bili dolgo pokonci – na televiziji so pozno v noč igrali videoigre. Prav zato so se v nedeljo zbudili komaj ob enih popoldne, ko jim je Tina zlila ledeno vodo na glave (če še tega ne veste, Feliks, Boštjan in Krištof ob taborjenjih ali kadar spijo v spalnih vrečah, zmeraj staknejo glave. Tega se je spomnil Boštjan, ki je rekel, da so tako vsaj enkrat eni možgani na kupu (če ne veste, kaj to pomeni, eden od učiteljev jim vedno govori, da imajo tako slabe ocene, kot da bi imeli samo tretjino možganov)).
Dva dneva do velikega dogodka sta minila brez kakšnih omembe vrednih stvari, razen tega, da je v ponedeljek Feliks padel s svojim kolesom na poti domov in si tako uničil svojo najljubšo srajco, ki jo je nameraval nositi tudi na koncertu. Tako je nekdo trpel glede oblačil, Krištof pa mu je po telefonu sporočil, da je šolska dvorana povsem razprodana.
Na tisti dan sta Feliks in Krištof končno našla pesem za Boštjana – ker je Krištof vedel igrati tudi ukulele, sta bila pripravljena za nastop s pesmijo ˝Count on Me˝. Vedela sta, da je to med drugim tudi njegova najljubša pesem. Feliks je snopič z ostalimi pesmimi odnesel pravi čas, tako da so imeli pevci čas za učenje. Kljub temu pa je poskrbel za majhen trik, če si besedil ne bi zapomnili – pred njih je nastavil visoke klopi, nanje pa je pritrdil ves snopič z besedili.
Krištof je pred koncertom prevzel svoj položaj za kamero, Feliks pa se je za ”pomoč” pridružil zboru. ”DOBRODOŠLI NA DOBRODELNEM KONCERTU V POMOČ DRUŽINI PETROVIČ!” se je zaslišalo iz zvočnikov. Še preden je presenečen izraz izginil z Boštjanovega obraza, ga je Krištof ujel na trak. ”NAJPREJ BO NASTOPIL NAŠ ŠOLSKI ZBOR S TREMI PESMIMI. DA NE IZDAMO PREVEČ, BODO ZAČELI Z ‘YOU’VE GOT A FRIEND!”
Vse tri pesmi je zbor odpel popolno, zato so začeli nastopati talenti. Ker sta Feliks in Krištof za nagrado obljubila veliko škatlo sadnih lučk, so se vsi potrudili. Na koncu je bilo tako izenačeno, da so vso škatlo morali razdeliti med tekmovalce.
Feliks je prosil Uroša (kolega iz zbora), da prevzame položaj za kamero. Skupaj s Krištofom sta odšla na oder, ukulele so začele igrati in Feliks je začel. ”Ifyoueverfindyourself …” je začel. Do konca pesmi so Boštjanovi mami že ušle solze. Ko je Lara (napovedovalka) končno zaključila program, so Petrovičevi stekli h Krištofu in Feliksu. Vsi so začeli ploskati. Boštjanov oče se bo le lahko zdravil!
Čez šest mesecev so vsi prijatelji gledali posnetek koncerta. Z zaslužkom se je Boštjanov oče pozdravil, Boštjan pa je dobil svojo šolsko torbo! Vsi so se začeli smejati, ko se je videlo, kako je Feliks med pevci obračal oči. Petrovičevi so se rešili iz krize, Boštjanov oče si je našel dobro plačano službo. Neverjetno, kako se stvari spreminjajo …
Aljoša Mlinarič, 8. b