Rozamunda v samostanu
Rozamunda v samostanu
Rozamunda se zaradi silne jeze in užaljenosti, nezvestobe svojega zaročenca odloči oditi v samostan. To stori v trenutku globoke ogorčenosti, ki jo čuti ob ravnanju Ostrovrharja. Prepričana je, da bo s svojim ravnanjem tako zelo prizadela nekdanjega zaročenca, da le-ta v novi ljubezenski zvezi nikoli ne bo srečen.
Kmalu se izkaže, da je Rozamunda delala račun brez krčmarja. Po hitrem odhodu v samostan spozna stroga pravila samostanskega reda. Vajena razkošnih oblek in bleščečega življenja se le težko navadi na puste redovniške obleke in skromne obroke hrane, ki se ne dajo primerjati s slastnimi pojedinami, ki jih je bila vajena na dvoru.
Molitev in vera v boga sta ji tuji. Čeprav se spreneveda, druge redovnice kmalu ugotovijo, da Rozamunde v samostan ni priklical Božji glas, ampak globoko razočaranje in užaljenost. Zato ji mati prednica predlaga, da se, preden se dokončno zaobljubi Bogu, vrne v posvetno življenje.
Pošlje jo kot vzgojiteljico na dvor premožnega gospoda Polhograjskega. Le-ta kmalu opazi Rozamundino lepoto in jo povabi na slavnostni ples, na katerem se zberejo mladeniči od blizu in daleč. Naključje nanese, da se tam znajde tudi Ostrovrhar s svojo ženo.
V množici obrazov ga Rozamunda takoj prepozna, on pa nje ne. Povabi jo na ples in ima ves čas občutek, da jo od nekod pozna. Kar pa Rozamunda odločno zanika, ker jo njen novi gospodar hvali kot izjemno vzgojiteljico. Ostrovrhar in žena zaprosita, če bi bila pripravljena prevzeti varstvo za njune otroke, ko je gospod Polhograjski ne bo več potreboval.
Rozamunda vabilo sprejme. V njej se prebudi želja po maščevanju. Nekega dne najstarejšega Ostrovrharjevega sina in ženo zvabi v grajske ječe pod pretvezo, da je odkrila tajno skrivališče, ki bi lahko odkrilo diamante, o katerih že stoletja šepetajo predniki Ostrovrharja, a jih doslej še nihče ni našel.
Rozamunda zapre Ostrovrharjevega sina in ženo, sama pa se vrne v grajske prostore, kjer skuša zapeljati Ostrovrharja.
Ostrovrhar ne pogreša sina in žene, a ko se zmrači, ga začne skrbeti. Skliče stražo in začne z iskalno akcijo. Ko se zdi, da je vse zaman, Ostrovrhar poišče tolažbo pri Rozamundi. Takrat pritegne njegovo pozornost Rozamundin medaljon, ki ga ima pripetega okrog vratu, saj ji ga je dal Ostrovrhar, preden je odpotoval v Bosno.
Sedaj prepozna Rozamundo in spreleti ga slab občutek. Začne jo spraševati po sinu in ženi. Rozamunda si izmišljuje izgovore in se čedalje bolj zapleta. Na koncu v jezi in zmagoslavju reče: »Sedaj se lahko spet vrnem v samostan, saj sem izpolnila, kar sem želela.To pa je, da bi Ostrovrhar bil nesrečen do konca svojega življenja.”
Ostrovrhar ne izgubi živcev in nazadnje reši Rozamundino uganko, ki mu pokaže pot do grajskih ječ.
Rozamunda v globokem užaljenju skoči z grajskega stolpa v globino.
Marko Matko Ficko, 8. a-razred
OŠ Radenci