Srečal sem kralja Matjaža
Srečal sem kralja Matjaža
Domišljijska pripoved
Bilo je lepo sončno jutro. Zbudil sem se in odšel v kuhinjo. Za zajtrk sem si naredil palačinke z marmelado, zraven pa v kozarec nalil mleko. Starša sem vprašal, ali lahko gremo na goro Peco. Ker sta bila tudi onadva željna pustolovščine, sta privolila.
Pripravili smo si stvari za na pot. S seboj sem si vzel gojzerje, plezalno opremo, pohodniška oblačila in kompas. V naslednjem trenutku smo odšli. Minila je ura in pol, ko smo se pripeljali do gore. Preoblekli smo se in se odpravili na pot po hribu navzgor. Plezali smo po skalah. Sledili smo markacijam in naenkrat prišli do čudnega razpotja. Na zemljevidu ni bilo označeno, zavili smo na desno proti jasi, ki je bila vidna v daljavi. Prispeli smo na jaso, na kateri pa smo padli v past. V globoki luknji je bilo veliko predorov, vsi smo se spraševali, kateri je pravi. Šli smo v najsvetlejšega. Mami je postajalo žal, da smo sploh kam šli. Naenkrat se je pred nami začela razprostirati gromozanska dvorana, v kateri je stala vreča zlatnikov, poleg nje pa je stal in na mrko gledal nek možakar. Izgledal je kot kralj iz srednjega veka in nato sem ugotovil, da je kralj, kralj Matjaž. Predstavil se nam je in nas povabil na večerjo. Jedli smo napol pečenega purana in zraven rdečo peso. Rekel nam je, da je hrana iz 15. stoletja in komaj takrat sem dojel, zakaj vse tako smrdi. Hitro sem želel oditi od tam . V roko mi je pritisnil mošnjo zlatnikov in mi povedal: »To je zate otrok moj, dobro ravnaj s tem in poskrbi, da nihče ne izve, kje sem jaz.«. Pokazal nam je izhod in kolikor hitro sem lahko, sem se nadihal svežega zraka.
Odšli smo nazaj domov. Vsi smo bili srečni, da smo živi in zdravi.
Vid V., 7. a