Kaja Rihtarič: Zlata krona
V naši prelepi deželi
so nekoč grofje sloveli:
grofice bile so lepe,
a vse prej kot pohlevne.
Za velikim gradom ribnik je stal,
vsakdo se ga malo je bal.
V njem dom našel ogromen zmaj si je,
Ki je prestrašil tudi grofe vse.
Pa vendar, še vedno k sebi jih je vabil,
S svojo krono vsakega omamil.
Ko se je šel kopat v jezero sredi rodovitnih polj,
jo odložil je na lesen pomol.
»Kdor krono mi prinese,
vse se mu prizanese,«
je grof dejal nekega dne,
saj brez nje mu pač dobro ne gre.
Brž, ko je stežka dodal:
»Eno in edino hčer za nagrado mu bom dal,«
že se mladenič je prikazal.
Na hitrem konju,
iz neznane je dežele prijahal,
da grofu ustreže in svojo plemenitost izkaže:
»Prišel k vam sem iz daljnega kraja
in slišal, kaj pri vas se dogaja.«
»Tam za gradom,«
nakaže mu grof,
»najti veliko je dobrot,
a le ena stvar posebna je tod.«
»Slišal sem že jaz za to,
menda gre za zlato.«
Grof začuden je dodal:
»Zelo poučen na pot si se podal.
Krono zlato videl boš tam,
in ne hodi drugam,
če ne prineseš je k nam!«
»Krono vam prinesem
in hčer od doma odnesem!«
Gizdavo grof je pogledal:
»Najprej krono mi prinesi.«
Med zmajevim kopanjem se mladenič
priplazil je do ribnika,
stopal po lesenih deskah mirno in tiho.
Kot bi pogled ustavil na freskah,
opazoval je okolico.
Nekaj korakov od krone ga je še ločilo;
želel si je,
da ne bi nič počilo.
Ribnik se raztezal je v daljino,
segal pa je tudi v globino.
Mladenič se ustavljal ni,
ko so v daljavi prižgale se luči.
Čez nekaj trenutkov krono v rokah je držal
in zmagoslavno na grad odgalopiral.
Ves razjarjen se zmaj za njim je zapodil;
le kdo take tatvine ne bi opazil.
Mladeniča so žarki svetle krone izdali,
na vse strani so svojo pot ubrali.
Težka grajska vrata kmalu pot zaprla so
in zmaju preprečila narediti zlo.
Drobni kosci švigali so po planetu,
ne krone ne zmaja
niso več videli na tem svetu.
Tudi grajskim je vse narobe šlo
in že dolgo počivajo pod zemljo.
Kaja Rihtarič, 8. b