Enja Ritonja: Zmajeva krona
Na znanem gradu so nekoč gospodje sloveli.
Spretno meč v rokah so vihteli,
srce grofici prav vsaki so vzeli.
Denar so oboževali.
Veliko jim je pomenilo,
če je grofica lepa bila,
še veliko več, koliko je imela zlata.
Mikala jih je mlaka stara,
za gradom je stala;
v njej že dolgo strašen zmaj je gostoval.
Ta je bruhati grozen ogenj znal
in se je s kronico na glavi bahal.
Sredi polj rodovitnih,
pod gradom kamnitim,
pa je stalo jezero,
ki ni privabilo noben’ga junaka.
Tam zmaj se namreč vsak dan je kopal,
prečudovito krono odložil
in pazil,
da ga ne bi kdo oropal.
Grof vsak si je krone nadvse želel,
a ker se je zmaja grozno bal,
se po krono nikoli ni sam podal.
Vsak večer je buden ostal
in razmišljal,
kako bi se do krone dokopal.
Končno je dognal:
“Kdor prinese mi krono,
tistemu edino hčer za ženo bom dal.”
Vsak mladenič si je srčno želel,
da za ženo bi grofovo hčer imel.
A nihče tako pogumen ni bil,
da bi se za zmajevo krono boril.
Čez slabo leto se je le mladenič prikazal,
drzen in močan,
da govorilo se o njem je noč in dan.
Na grad prijezdil je na konju lepem,
da grofa bi za roko hčere prosil.
Grof dejal je:
“Ko zmajeva krona bo moja,
potlej hči moja bo žena tvoja!”
Mladenič odvrne:
“Nisem srna boječa,
kmalu vaša bo krona svetleča.”
Mladenič razmišljal je o svojem podvigu,
a povpraševal ni po nobenem namigu.
Vse, kar želel je,
je bilo to,
da grofova hči njegova bo.
Pri sebi pa si je mislil tiho,
da grof ne bo prišel nikamor s tako oliko:
“Takoj ko mu bom krono dal,
ga njegov velik pohlep bo pokopal!”
Imel je konja hitrega kot blisk.
Takoj se je proti jezeru podal.
Ni dolgo iskal,
saj je okolico dobro poznal.
Razjahal svojega konja je
in se potuhnil za grmovje.
Opazoval je tiho skalovje,
za katerim se je videlo prostrano hribovje.
Čakal je, čakal in čakal,
da se je zmaj prikazal.
Krono odložil je na skalo visoko,
nato pa se je podal v vodo globoko.
Mladenič je trikrat dobro premislil,
preden je ta sijajni trenutek izkoristil.
Skala je bila zelo visoka,
preplezati jo je mogla le močna roka.
Takoj je plezati začel.
Ko vrh je dosegel,
že po kroni je segel.
Ni je mogel skriti,
ker je moral takoj uiti.
Zdelo se mu je zabavno.
Počutil se je bajno.
Z mislijo,
da je zmaja pretental,
se hitro na konja je pognal.
Kmalu oglasila se mu je vest grozeča:
“Krona je preveč svetleča!”
Zmaj imel oko je kakor sokol,
krone svetleče blisk je opazil
se takoj iz vode je splazil.
Z lahkoto si povrnil je krono,
mladeniča in grofa umoril.
Mlada grofica je lačna bila,
po pomoč se v revno vas je zatekala.
Enja Ritonja, 8. b