Deček v črtasti pižami
Letos sem za domače branje prebral zanimivo knjigo z naslovom Deček v črtasti pižami. Avtor dela je irski pisatelj John Boyne. Knjiga je leta 2009 izšla pri založbi Miš in je del zbirke Nekoč. Glede na literarno zvrst delo spada med romane in ima 213 strani.
Knjiga je bila zanimiva, saj sem se naučil veliko več o holokavstu. Izvedel sem, kje je bilo največje taborišče, kako so zapirali in mučili ljudi in kako so Nacisti Judom kršili njihove osnovne človekove pravice. Še posebej mi je bila všeč pretresljiva zgodba o prijateljstvu med dečkom Brunom in Judom Šmuelom. Iz tega sem razbral zanimivo avtorjevo sporočilo: ”Ni pomembno, katerega verstva ali rase si, da si z nekom prijatelj.”
John Boyne se je rodil 30. aprila 1971 v Dublinu na Irskem. Avtor je napisal šest romanov in več del za otroke, za katere je dobil veliko književnih nagrad. Njegova najbolj znana knjiga je Deček v črtasti pižami, ki je prvič izšla leta 2006 in prejela kar 11 nagrad v različnih državah. Delo so prevedli v kar 38 jezikov. Avtor trenutno poučuje v Irish Writter’s Centru in objavlja krajše zgodbe v različnih časopisih.
Zgodba se začne v Berlinu in konča na Poljskem v koncentracijskem taborišču v Auschwitzu. Dogaja se v času druge svetovne vojne, okoli leta 1943. Zgodbo pripoveduje tretjeosebni vsevedni pripovedovalec.
Glavna oseba knjige je devetletni Bruno. Deček si že vse življenje želi postati raziskovalec, zato ni nič čudnega, da je zelo radoveden. Zelo je zdrav, močan, vesel in igriv. Poleg tega izvemo, da je zelo naiven, saj verjame vse, kar mu rečejo starši. Mladi mož je tudi zelo iznajdljiv, saj si je sam naredil gugalnico.
Šmuel je popolno nasprotje Bruna. Je suhljat, šibek in večino časa žalosten. Šmuel je Jud, ki je izgubil, dedka, mamo in očeta. V taborišču ga vojaki pretepajo, zato je njegovo otroštvo popolnoma drugačno od Brunovega.
Ženska lika v knjigi, mama in babica, se z delom Brunovega očeta ne strinjata. Babica mu po večerji s Fuhrerjem pove, da jo je sram, kaj počne njen sin.
Gretin in Brunov oče je komandant v taborišču. Je resna oseba, saj je strog, jasen in srd. Bruno ga vedno uboga in mu verjame.
V knjigi nastopajo še druge osebe. Sestra Gretel, služabnica Marija, načelnik Kotler, Jud Pavel in učitelj Herr Liszt.
Nekega dne v letu 1943 pride Fuhrer z njegovo punco Evo na večerjo v veliko vilo v Berlinu in Brunovemu očetu zaupa pomembno nalogo.
Družina mora ubogati Fuhrerjev ukaz, zato začnejo pakirati kovčke. Družino sestavljajo, deček Bruno, sestra Gretel, ki je v Brunovih očeh brezupen primerek, oče in mati. Bruno se iz Berlina noče odseliti, saj ima tukaj veliko prijateljev. Bruno nima izbire, mama mu razloži, da ima oče pomembno službo in da se morajo odseliti. Njihov novi dom je manjši, saj ima namesto petih nadstropij samo tri. Bruno ugotovi, da okoli nove hiše ni nobenih ulic in trgovin. V njegovih očeh je mesto prazno in hladno, kot da bi se znašli na najbolj osamljenem kraju na svetu.
Nekega popoldneva deček pogleda skozi okno in zagleda velik prostor, obdan z visoko ograjo in s čudnimi ljudmi, ki nosijo črtaste pižame. Brunu je dolg čas, ker mu mama in oče ne dovolita raziskovati okolice, zato se nekega dne odloči, da si bo naredil gugalnico. Gugalnica mu nekaj časa krajša čas, a nekega dne pade in se poškoduje. Še sreča, da je v bližini bil Pavel – mož v črtasti pižami, ki mu oskrbi rano. Bruno se sprašuje, kako mu lahko kmet oskrbi rano. Pavel mu odgovori, da ni bil celotno življenje lupilec krompirja ampak zdravnik, ki so ga v taborišče pripeljali proti njegovi volji. Pogovor zmoti dečkova mama. Mama Pavlu zabiča, da če komandant vpraša, kdo je očistil Brunovo rano, je bila to ona.
Brunu ljudje v črtastih pižamah v mislih niso dali miru, zato se odloči, da bo kljub prepovedi šel raziskovat okolico. Medtem ko hodi ob ograji zagleda pikico, ki je postala pega, ki je postala madež, ki je postal deček. Dečku je bilo ime Šmuel. Bruno je šokiran nad tem kako majhen, suhljat in žalosten je ta fant. Po pogovoru ugotovita, da imata rojstni dan na isti dan. Šmuel doda, da sta kot dvojčka, a v resnici se ne bi morala bolj razlikovati.
Vse odkar sta se dečka prvič srečala, sta se vsako popoldne pogovarjala. Šmuel Brunu pove, da prihaja iz Poljske, da je v Auschwizt prišel z vlakom, ki je bil tako poln, da so potniki komaj prišli do zraka in da sta v taborišču pogrešana njegova mama in dedek.
Proti koncu knjige se mama odloči, da je za otroka bolje, če ne odraščata v bližini taborišča. Mama vztraja, da se vrnejo nazaj v Berlin. Bruno zaključi svojo zgodbo z zadnjo pustolovščino. Šmuelu obljubi, da mu bo pomagal najti pogrešanega očeta. Bruno se splazi v taborišče in se obleče v dečka v črtati pižami. Prijatelja skupaj raziskujeta taborišče in iščeta Šmuelovega očeta. Naenkrat ju obkolijo vojaki in ju odženejo v plinsko celico. Bruno ne razume, kaj se dogaja, močno prime Šmuelovo roko in mu zaupa, da je njegov najboljši prijatelj. S tem se zgodba o Brunu zaključi.
Avtor knjigo konča z besedami:
»Leto dni pozneje so v A-švic prišli drugi vojaki in očetu ukazali, naj gre z njimi, in brez pripomb je odšel, z veseljem jim je ugodil, kajti zdaj mu je bilo popolnoma vseeno, kaj mu bodo naredili.
In to je konec zgodbe o Brunu in njegovi družini. Seveda se je vse to zgodilo pred mnogo leti in kaj takega se ne bi moglo več zgoditi.
Ne dandanašnji.«
(Deček v črtasti pižami, 20. poglavje, str. 212-213)
Iz odlomka vidimo, da se je oče, potem ko je spoznal, kaj se je zgodilo z njegovim sinom, vdal v usodo.
Sporočilo romana zelo težko razumemo dobesedno. Skozi oči čudaškega devet letnega Bruna, ki mu starši ves čas skrivajo kruto resničnost, lahko spremljamo grozne stvari, ki so se dogajale Judom.
Knjiga je pustila name velik vtis, saj se je pokazalo, da lahko še tako različni osebi kot sta Bruno in Šmuel, postaneta neločljiva prijatelja.
Avtor je ob izidu knjige dejal:
»Meni, 34-letnemu irskemu pisatelju, se je zdel edini spoštljiv način, da tej izjemno občutljivi temi pristopim z vidika otroške nedolžnosti in zgodbo povem z besedami in mislimi precej naivnega otroka, ki nikakor ni bil zmožen razumeti grozot, v katere je bil ujet.«
(Intervju z avtorjem ob premieri, kolosej.si)
Avtor je skozi otroške oči bralcem sporočil, kako grozno je bilo živeti v času holokavsta in da se kaj takega ne bi moglo več zgoditi. Ne dandanašnji.
Menim, da bi knjigo morali prebrati vsi, saj govori o holokavstu in nemogočem prijateljstvu med Judom in sinom Nacista, a na koncu se izkaže, da prijateljstva ne more ločiti še tako visoka ograja.
Kot zanimivost naj povem, da je knjiga poleg številnih tujih nagrad prejela tudi slovensko nagrado Centra za mladinsko književnost in knjižničarstvo Zlata hruška. Po knjigi so leta 2008 v Budimpešti posneli uspešen film, ki je prejel kar sedem nagrad. V angleškem gledališču Marlow Theatre v mestu Canterbury so lanskega leta zgodbo postavili še na gledališče odre.
Ob branju knjige in gledanju filma sem užival. Če bi se moral odločiti, bi rekel, da mi je bil film bolj zanimiv, saj je zgodba v njem bolj dinamična kot v knjigi. Zaradi slike in zvoka sem si zgodbo lažje predstavljal. Priporočam vam, da si ogledate film ali preberete knjigo, ker boste v zgodbi zagotovo uživali.
Jan Dlouhy, 8. a-razred
2. domače branje v šol. letu 2016/17