Uspavanka
Naslov zgodbe: USPAVANKA
Za devetimi gorami, za devetimi vodami je bilo v velikem gozdu kraljestvo živali. Vladal mu je mišji kralj. Bil je moder in pošten. V kraljevi družini na gradu so živeli mišji kralj, mišja kraljica in princeska miška Maška. V kraljestvu so živele najrazličnejše živali, od majhnih črnih mravljic, do velikih strašnih levov. Kraljeva družina je živela v velikem in mogočnem gradu. V njem je bilo na stotine sob in hodnikov. Vse je bilo popolno in se je bleščalo in svetilo kot novo. Miška Maška je bila v gradu zelo srečna. Vsako dopoldne po zajtrku se je šla ven igrat z drugimi živalmi. Z mravljicami je spletala venčke iz pisanih cvetov, risala na kamne in se lovila s pikapolonicami ter počela veliko zanimivih stvari s svojimi prijatelji. Vsak večer pa je smuknila v toplo mehko posteljico iz perja in zaspala. Spanec jo je popeljal v deželo sanj in tam je doživljala dogodivščine, ki jih v resničnem svetu ne bi nikoli.
A nekega večera, ko je miška Maška oblekla svojo pikčasto pižamo in se zavila v toplo odejo, ni mogla zaspati. Ni se mogla udobno namestiti in po glavi so ji rojile najrazličnejše misli. Ker res dolgo ni mogla zaspati, je šla zbudit mamo. Mama je še vsa zaspana odšla v miškino sobo in ji predlagala, da ji prebere kakšno pravljico, da bi lažje zaspala in miška Maška se je strinjala. Mama ji je brala pustolovske pravljice, a miška Maška le ni mogla zaspati. Poskusila je tudi s pravljicami, ki so imele žalostni konec in s pravljicami o princeskah in živalih, a miška Maška še vedno ni mogla zaspati. Ni zaspala niti, ko ji je mama brala zelo dolgočasne zgodovinske pravljice. Mama ji je do jutra prebrala vsaj kakšnih sto pravljic, a miške Maške nobena ni uspavala. Ko se je šla dopoldne igrat s pikapolonicami, je prespala skoraj vse njihove igre lovljenja in ristanca in v šoli se ni in ni mogla zbrati, zato je mišji kralj razglasil, da dobi tisti, ki prebere miški Maški takšno pravljico, ob kateri bo zaspala, skrinjo zlatnikov. Že naslednji dan so na grad prihajale živali z zvitki pravljic v rokah. Zvečer so ena za drugo hodile v miškino sobo in ji brale pravljice. Žabica ji je prebrala pravljico o jezeru in o živalih, ki živijo v njem, a miška ni zaspala. Volk ji je prebral pravljico o luni, ki se ponoči tako skrivnostno prikrade na zvezdnato nebo, a miška še vedno ni mogla zaspati. Le gledala je luno na temnem nebu skozi majhno okroglo okno na steni njene sobe. Medved ji je prebral pravljico o majhnih spečih medvedkih in njihovih sanjah, ki so polne medu, a miška ni zaspala niti ob tej pravljici, niti ob galebovi pravljici o morju in ladjah, niti ob mačkini pravljici o plezanju po drevesih, niti ob sovini pravljici o čudežnih deželah in niti ob lisičkini pravljici o potovanjih. Miškina starša je že pošteno skrbelo, kaj bo z miško Maško, ko je prišla na vrsto še zadnja žival, ptička. Kraljica jo je vprašala, kje ima zvitek s pravljico in ptička ji je odgovorila, da ga ne potrebuje, saj ne bo brala pravljice. Kraljico je ostala brez besed in ptička je odletela v miškino sobo, še preden jo je miškina mama uspela kaj vprašati. Vsedla se je na rob pernate postelje in odprla kljunček ter začela prepevati mehko melodijo, ki je miško Maško takoj popeljala v deželo sanj.
Ko sta kralj in kraljica videla, kako ptička prepeva poleg speče miške, sta se zelo razveselila in ptički ponudila skrinjo zlatnikov, a ptička je ni hotela. V zameno ju je prosila, če lahko živi na gradu in miški vsak večer zapoje Uspavanko. Kralj in kraljica sta se strinjala. Od takrat naprej so v kraljestvu živali peli Uspavanko tistim otrokom, ki niso mogli zaspati.
Enja R., 7. b-razred