Gospa iz peska
GOSPA IZ PESKA
V puščavi je stalo pet hišic. Vsaka je imela svoj vrt in svojega lastnika. Hišice so stale blizu zelo, zelo majhnega gozdička.
Lastniki hišk se med seboj niso preveč marali ter si niso želeli pomagati med seboj. Hišice so bile majhne in narejene iz slame in blata. Legenda pravi, da je v bližini vasice pod peskom gospa, ki nudi vreme, kakršnega si zaželiš. Lepo vreme bi jim dala takrat, ko bi ljudje postali prijazni drug do drugega.
V vasi sta živela tudi babica in dedek, vsaj tako so ju klicali. Rada sta pripovedovala zgodbe in legende, ki so jih najraje poslušali otroci. Prišlo je poletje in pšenica še vedno ni vzklila, ker niso imeli ugodnega vremena. Tisto noč je bila zelo grozna nevihta. Močno je deževalo, drevje se je močno majalo in izza vogalov se je slišal glas:” Postati morate prijaznejši do drugih in šele potem bom vstala iz peska in vam nudila lepo vreme.” Tako so se naslednji dan vsi zbrali pri hiši babice in dedka. Skupaj so se odločili, da bodo postali prijaznejši do drugih. Minil je en teden in iz peska je vstajala podoba iz sanj. Vsi so gledali čudežno gospo in hkrati vprašali: “Kdo si pa ti?” In gospa je odgovorila: “Jaz sem gospa iz peska in vaših sanj. Najlepša vam hvala, da ste me rešili …” In ni več nadaljevala. “Česa smo te rešili?” so vprašali. Nekaj časa je bilo vse tiho in potem se je spet oglasila gospa: “Nisem več prenesla te nesramnosti med ljudmi, ki se že ves čas ponavlja, zato sem sklenila, da grem k čarovnici, da me uroči.” Vsi so jo gledali, kot da je neumna, in spet je spregovorila: “Navsezadnje sem bila tudi jaz nesramna do vseh vas, ko sem vam nagajala z vremenom, zato vam bom zdaj dajala lepega vremena na pretek.” “Jeeeeeej!” so vsi vzkliknili od veselja.
Tako so leta minevala in vse je bilo lepo in prav.
Iva š., 7. b-razred