V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je pod pojmom domovina zapisano, da je to dežela, v kateri se je kdo rodil, v kateri prebiva. Toda jo imamo vsi? In ali je za vse ljudi res domovina kraj oziroma dežela?

O tem sem se tudi sama že velikokrat spraševala. Kajti, ko v medijih zasledim vedno nove in nove grozne novice o terorističnih napadih, me kar spreleti srh. V bistvu vojne niso nekaj novega in je do njih prihajalo v zgodovini, a človek si misli, da nas je zgodovina že kaj naučila. Očitno ne. Še vedno človek škoduje človeku in še vedno človek ni človeku prijatelj. Zadnje čase se pogosto srečujemo s tem, da smo sočloveku sovražniki in to vodi do hudih spopadov, vojn, terorističnih napadov.

Najhuje pa je, da se ti napadi ponavljajo tako pogosto, da jih sploh več ne štejemo. Pred kratkim so se zgodili v Franciji, Belgiji, Turčiji in Afganistanu. In to nam dokazuje, da nikjer zares nismo varni. Do terorističnih napadov je doslej prihajalo na drugih celinah, a po napadih v Parizu je vse več ljudi prestrašenih tudi v Evropi. Prav to želijo teroristi. A posledice so veliko hujše.

Več kot devet milijonov Sircev je zaradi spopadov in napadov moralo zapustiti svoje domove in s tem svojo rodno domovino. Med njimi je mnogo otrok. Mnogi so ostali v sosednjih državah, na primer v Turčiji in Libanonu, veliko pa jih poskuša priti v Evropo. Zaradi grozot v državah, kjer so se rodili, so bili prisiljeni, da odidejo v kraje, kjer si bodo lahko ustvarili prihodnost, otroci tudi družine in izobrazbo. Sedaj pa so v Evropo prišli teroristi in niti begunci, niti mi, Evropejci, ne vemo, kje bo naslednjič “udarilo” niti, kje smo lahko varni. Ljudje iz vsega sveta sedaj pošiljajo sporočila o miru, a na žalost se ta mora ne bo končala tako hitro.

Ljudje ne sprejemajo beguncev, ker so prepričani, da bodo ogrožali mir in res je, da je med njimi tudi veliko ekonomskih migrantov, a niso vsi takšni.  Veliko izmed njih je bilo prisiljenih zapustiti svoj rodni kraj. Izbrati so morali med domovino in smrtjo, ki je prežala na vsakem koraku. Niti pomisliti ne upam o tem, kako je vsem tem ljudem, ki živijo na območjih z vojnami in ne vedo, kaj jih bo še doletelo.  Zato moramo razumeti, da so vseeno ljudje in da želijo najti kraj, ki mu bodo ponovno lahko rekli dom. Kajti vsak si zasluži, da najde deželo, ki ga bo sprejela, in v kateri bo lahko prebival v mirnem okolju.

Domovina je tam, kjer je dom, a nekateri morajo ta dom še najti.  Zelo mi je hudo za vse otroke, ki prestrašeni in lačni čakajo pred zaprtimi mejami in s strahom gledajo na prihodnost. S sabo nosijo domovino nekje v srcu, a upam, da bo njihovo domovino, na katero imajo spomine kot območje nenehnih vojn, kmalu zamenjal prostor, napolnjen z mirom, veseljem in srečo. Vsem beguncem želim le, da najdejo miren dom, kajti nič niso naredili, da bi si zaslužili kakršne koli napade ali vojne.

Veliko ljudi jim poskuša pomagati na vse mogoče načine, da zagotovijo vsakemu beguncu vsaj kakšen obrok in jim priskrbijo stvari, ki so nujno potrebne za njihovo preživetje. Teroristi, begunci in vsi mi smo samo ljudje, a si med seboj škodujemo. Namesto, da bi si pomagali, pa raje življenja naredimo še bolj grozovita.

Pred nekaj dnevi sem prebrala članek o minulem terorističnem napadu v Bruslju. Kot sem omenila že na začetku, je teh napadov že ogromno, a me še vedno spreleti srh, ko preberem o vseh smrtnih žrtvah. Tako so v članku med drugim tudi zapisali podatek, da sta na letališču v Bruslju odjeknili dve močni eksploziji in uro zatem je eksplodiralo na podzemni železniški postaji v središču mesta. 200 ljudi je bilo ranjenih, 34 pa jih je umrlo na kraju nesreče. In sedaj se sprašujem, kaj so  teroristi s tem dosegli? Kaj je bil njihov glavni cilj? Morda to, da umre 34 popolnoma nedolžnih ljudi in s tem povzročijo hudo izgubo in bolečino njihovim družinam?

Tako sem se odločila, da kaj več poiščem na spletu. Več virov je zapisalo, da hočejo Radikalni islamisti ustvariti veliko državo vseh muslimanov, ki se ji reče kalifat. V njej želijo vladati po zelo strogih pravilih islama. To na primer pomeni, da državljani ne smejo piti alkohola, da morajo biti med molitvijo trgovine zaprte in da morajo biti ženske pokrite, zakriti pa morajo tudi obraz. Ker so islamisti prepričani, da jih Evropa pri tem ovira, pa tudi, da so Evropejci neverniki, ker ne živijo po pravilih islamske vere, so nekateri pripotovali v Evropo, da bi jo napadli.

Torej, če povzamem, je njihovo početje popolnoma nerazumno in nečloveško. Ljudem kratijo pravice in mnogim življenja, da bi lahko dosegli svoje cilje, narediti kalifat in iztrebiti večino nevernikov ali jih spremeniti v muslimane. Vsi ljudje, ki so zaradi tega prisiljeni zapustiti svoj rodni kraj, pa izgubljajo svojo domovino in se je bodo v prihodnosti spominjali z grozoto. Verjetno se je sploh ne želijo spominjati, ko pa jim je povzročila toliko bolečine. Želijo le, da bi imeli mir in svobodo. Želijo se sprehoditi po ulici in ne biti kritizirani za to, da so muslimani, ker vsi muslimani niso teroristi. Terorizem ne pozna vere.

Vse to zaradi ljudi, ki si želijo oblast nad celotnim svetom. Pripeljalo je do lačnih ljudi, ki obupani čakajo pred zaprtimi mejami in ne vedo, kaj jih čaka.

Med njimi je na žalost tudi veliko mojih vrstnikov. Imam veliko srečo, da odraščam v tako mirni državi. A to ne pomeni, da mi ni mar za tiste, ki miru ne morejo občutiti. Pogosto ljudje rečejo, da jaz in moji vrstniki še ne poznamo sveta tako dobro in da moramo postati starejši, da bi vse razumeli. Jaz se s tem ne strinjam. Saj te stvari tudi ni tako težko razumeti. Edino, česar se moraš zavedati je, da je to, kar počnejo teroristi nehumano in narobe. Ljudem na območjih, kot so Libija, Afganistan in podobno niso odvzeli samo svobode. Odvzeli so jim tudi domovino, nekaterim celo družino ali prijatelje. In ko pomislim, da je Evropa veliko bolj civilizirana, vem, da je to mišljenje še kako napačno. Sprva je Evropa begunce velikodušno sprejemala, sedaj zaostruje pogoje za vstop, države pa zapirajo svoja vrata in se obdajajo z žico,da bi jim prepovedale vstop. Potem pa več ne morejo nikamor in ob tej misli me zaboli srce. Mnogo ljudem ni mar za sočloveka, a jaz tega na žalost sama ne morem spremeniti.

Ko sem pisala o beguncih in njihovih usodah, sem se tudi sama začela spraševati, kaj z je moja domovina. Je to prostor, kjer živim? So to ljudje?

Mislim, da je domovina tam, kjer je moj dom, in to je zame Slovenija. V Sloveniji je še veliko majhnih krajev, kot je moj. Vsi skupaj so del naše domovine. Domovina je dežela, v kateri človek živi in se počuti dobro. Vsak ima svoj dom, zato mislim, da je domovina tam, kjer ljubimo, smo srečni, zadovoljni in uspešni.

Naš dom je tam, kjer smo se rodili, kjer živimo ter ustvarjamo. Tam, kjer so naši domači ljudje.

Ta spis bom zaključila z mislijo francoskega pisatelja Gustava Flauberta:”Domovina je kot družina; njeno vrednost spoznamo šele, ko jo izgubimo.” Tega se ljudje, ki je nimajo, še kako zavedajo, in sama sem zelo srečna, da imam dom, kajti vem, da ga veliko ljudi nima. Zato želim vsem ljudem, ki trenutno ne morejo priti do svoje domovine, vso srečo v prihodnosti in s tem tudi, da bodo našli kraj, ki mu lahko končno rečejo “dom”.

Eva P., 8. a

Related Images: