Astrid Lindgren: BRATA LEVJESRČNA
Astrid Lindgren: BRATA LEVJESRČNA
Pisno poročilo
1. domače branje
Svoje poročilo o prebrani knjigi za domače branje pričenjam z velikimi Pavčkovimi verzi:
Na svetu si, da gledaš sonce.
Na svetu si, da greš za soncem.
Na svetu si, da sam si sonce
in da s sveta odganjaš – sence.
Nihče ni tak kot ti. Edinstven, popolnoma izviren in neponovljiv.
Predstavil bom knjigo Brata Levjesrčna, ki govori o dragocenosti odnosa med bratoma. Jonatan je Karlu nenehno sporočal: »Zaradi mene ni treba, da si brez napak in popoln, kajti: Tako te imam rad!.«
Potreba vsakega človeka je, da je prepoznan, uzrt kot poseben, edinstven, brezpogojno ljubljen, seveda s strani staršev in sorojencev. V procesu zorenja teh odnosov sta Jonatan in Karel potrebovala drug drugega. Drug drugega sta spodbujala in tolažila tudi, ko je bilo vsenaokrog videti prazno.
Knjigo Brata Levjesrčna je izdala založba Mladinska knjiga, v Ljubljani leta 2008. Izšla je v zbirki Domače branje Knjiga pred nosom. Poglavja v knjigi so označena s številkami od 1 do 16.
Avtorica knjige je slavna švedska mladinska pisateljica Astrid Lindgren. Gre za pisateljico z velikim srcem in bogato fantazijo. Astrid Lindgren se je rodila 14. novembra 1907 v Vimmerbyju na Švedskem, kot Astrid Anna Emilia Ericsson. Bila je eden izmed štirih otrok, Hane in Samuela Ericssona, v kmečki družini. Preživljala je srečno otroštvo, kot je sama rada govorila. K temu so največ prispevale knjige, narava in igra. Otroci so se igrali od jutra do večera. Narava jim je omogočala veliko možnosti za igro. Lindgrenova je umrla 28. januarja 2002 v Stockholmu na Švedskem, stara častitljivih 95 let. Da gre za vrhunsko umetnico, pričajo njena dela, ki so prevedena v 85 svetovnih jezikov. Med njenimi najbolj poznanimi deli je junakinja Pika Nogavička, ki otroke navdušuje vedno in povsod. Vsebinsko bogata in poznana dela so še: Erazem in potepuh, Ronja, razbojniška hči, Bratec in Kljukec s strehe ter številna druga. Astrid Lingren je bila leta 1958 prejemnica visoke nagrade Hansa Christiana Andersena.
V knjigi nastopata dve glavni osebi, brata Jonatan in Karel Lev. Jonatan je bil starejši, Karel pa mlajši izmed bratov Lev.
Jonatan je bil pogumen, močan in lep. Bil je najpomembnejši v bratovem življenju, ker mu je ob njegovi hudi bolezni nenehno stal ob strani. Karel je bil šibkejše postave in hudo bolan ter sprva manj pogumen.
Druge pomembne osebe so: Zofija, Orvar, Tengil in njegovi vojaki, zmaj Katla, Zlati petelin – Jožko, Matija in drugi.
Književno delo pripoveduje o pogumu in ljubezni dveh bratov, starejšega Jonatana in mlajšega Karla. Pisala sta se Lev. Brata sta se zelo dobro razumela med seboj, bila sta v dobrih medsebojnih odnosih.
Brata Jonatan in Karel sta se po smrti prelevila v Brata Levjesrčna.
Karel, šele desetletni mlajši brat, je hudo zbolel. Veliko je preležal v bolniški postelji in kašljal. Njegovo življenje se je bližalo h koncu.Na domačiji Levovih, kjer so živeli mati in sinova, se je zanetil velik požar. Mlajši, hudo bolan Karel, je bil v času požara v hiši, v ognjenih zubljih. Takrat je domov, na prizorišče tragedije, prihitel starejši brat Jonatan. Jonatan je brez oklevanja rešil svojega bolnega brata, a sam se je pri tem smrtno poškodoval in umrl. Jonatan je tragično preminil. Karla je Jonatanova smrt močno prizadela. Njegova bolezen se je okrepila in kmalu je tudi Karel umrl.
Po smrti sta se brata, Jonatan in Karl, srečala v Nangijali, kjer sta živela posmrtno življenje. Nangijala je bila prav posebna dežela pravljic in sanj. Hiša bratov v Nangijali je imela napis Brata Levjesrčna. Nangijala je ponujala vse, česar si na Zemlji nista mogla privoščiti. Karel si je na Zemlji želel konja in zajce, v Nangijali jih je imel. V Nangiljali so se uresničevale zemeljske želje bratov. Dežela Nangijala je imela dva predela: Šipkov dol in Češnjev dol. Med Šipkovih in Češnjevim dolom je bilo visoko gorovje. V Češnjevem dolu, kjer sta živela Jonatan in Karel, je bilo življenje preprosto, prijazno in lepo. Jonatan je povedal Karlu, da je življenje v Šipkovem dolu veliko težje, ker ga je zavzel in nadzoroval Tengil, hudoben človek. V Nangijali sta brata spoznala tudi dekle Zofijo. Zofija je vodila Češnjev dol in boj proti Tengilu. Zofija je imela zelo rada golobe. Gojila je snežnobele golobe pismonoše, ki so prenašali pošto med Češnjevim in Šipkovim dolom. V Šipkovem dolu je za boj proti Tengilu skrbel Orvar. V Češnjevem dolu so vedeli, da imajo med seboj izdajalca, ki sporoča vojaške načrte v Šipkov dol, a niso vedeli njegovega imena. Izdajalec torej še ni bil razkrit. Tengil je ujel Orvarja in ga zaprl v Katlino votlino. Golobi pismonoše so v Češnjev dol sporočili, da je Orvar zaprt v Katlini votlini. Jonatan je bil trdno odločen, da bo rešil Orvarja. Sam, brez svojega brata Karla, je odšel je preko visokega gorovja. Karel je bil takrat zelo osamljen in žalosten, da ga ni vzel zraven. Tako se je Karel čez nekaj dni odpravil za Jonatanom. Rad bi pomagal svojemu bratu in bil z njim. Ko je Karel tako hodil in iskal prenočišče, je naletel na votlino. Še preden se je namestil, sta se pred njegovo votlino znašla dva Tengilova vojaka, ki sta se pogovarjala. Karel je skril prisluhnil. Kmalu je pristopila še tretja oseba. Karel je zagledal izdajalca iz Češnjevega dola. Izdajalec je bil Zlati petelin – Jožko. Jožko si je pri Tengilovih vojakih vtisnil Katlino znamenje na prsi. To je pomenilo, da je Tengilov pripadnik. Jožko je odšel nazaj v Češnjev dol. Takrat sta Tengilova vojaka opazila Karla. Odpeljala sta v Šipkov dol, ker se je Karel zlagal, da v Šipkovem dolu stanuje njegov dedek. Trojica je prispela pred hišo, kjer je sedel nek starček. Karel se mu je vrgel v naročje. Prosil ga je, naj reče, da je njegov dedek ter ga tako reši pred Tengilovima vojakoma. »Naključni« dedek je Karla res rešil. Rekel je: »Kje hodiš otrok, da prihajaš domov z vojaki?« Karel je po naključju v »dedkovi« hiši naletel na svojega brata Jonatana. »Dedek« je nekaj časa skrival oba brata. Medtem je Karel povedal Jonatanu, da je Jožko izdajalec iz Češnjevega dola. Novico sta preko golobov sporočila Zofiji v Češnjev dol. Nato sta si Jonatan in Karel, izkopala skrivni rov za pobeg iz Šipkovega dola. Pobegnila sta iz »dedkove« hiše in oba šla rešit Orvarja v Katlino voltino. Ob tem sta naletela še na skrivni prehod proti Katlini votlini. Rešila sta Orvarja. Skupaj so odjezdili proti Šipkovemu dolu. Tengilovi vojaki so jim bili na sledi. Jonatan in Karel sta jezdila na enem konju, zato nista bila dovolj hitra. Tako je Karel povedal Jonatanu, da bo skočil s konja in se skril. Tako je tudi storil. Jonatan in Orvar sta urno jezdila naprej. Karel je medtem zagledal Zofijo z Jožkom, izdajalcem iz Češnjevega dola. Karel je bil presenečen, ker mu je Zofija povedala, da bele golobice Blanke ni bilo več nazaj. Tako je Karel sklepal, da Zofija ne ve nič o izdajalcu Jožku iz Češnjevega dola. Karel je Jožka takoj razkrinkal. Rekel je, da naj pokaže Katlino znamenje na prsih. Zofija je bila začudena in jezna hkrati. Jožko je pri tem po nesreči padel v reko in utonil. Jonatan je našel svojega brata Karla. Odšla sta v šipkov dol, kajti naslednji dan, je bil dan boja proti Tengilu. Spopad se je začel navsezgodaj zjutraj. Bil je srdit in poln krvi. Tengilovi vojaki so bili poraženi. Jonatan je odvzel Tengilu zmajevski rog, ki ga je uporabljal, da je nadzoroval ogromno zmajevko Katlo. Katlin ogenj je vsakega, ki se ga je dotaknil ohromil ali ubil. Po boju sta Jonatan in Karel odpeljala Katlo nazaj na goro, kjer so jo privezali. Pri tem je zmajevski rog, po nesreči, padel Jonatanu v slap in tako Katle ni mogel več voditi. Jonatan in Karel sta s konji bežala pred zmajevko Katlo. V ruvanju je Jonatan odrinil skalo, ki je zadela Katlo. Katla je padal v slap, tako kot zmajevski rog. Jonatan ni ubil Katle, kajti čez nekaj sekund, se je iz slapa prikazala velikanska kača. Le-ta se je borila s Katlo. V boju sta obe izgubili življenje, zmajevka Katla in velikanska kača.
Jonatana je Katlin ogenj ohromil. Jonatan je predlagal Karlu, da morata skočiti v globok prepad, da bosta oba spet zdrava v deželi Nangilime. Skočila sta in postala brata Levjesrčna.
Tematika knjige je oris posmrtnega življenja bratov Levjesrčnih v Nangijali. Glavno sporočilo je medsebojna povezanost in ljubezen med bratoma oziroma v družini. Družinski člani naj bi si stali ob strani vedno in povsod, še zlasti pa v času bolezni.
Jezik v knjigi je knjižni. Besedišče v besedilu je bogato, fantazijsko in domišljijsko. V besedilu ni narečnih besed, ne slenga ali starinskih besed. Nekaj je prav posebnih imen Nangijala, Nangilima … , ki nakazujejo življenje po smrti.
Knjiga me je zelo pritegnila k branju. Ko sem jo prebiral, sem bil navdušen nad povezanostjo med bratoma Jonatanom in Karlom. Vmes mi je bila tudi žalostna, ker je Karel izgubil Jonatana v požaru in ker je bil Karel zelo bolan.
Med branjem me je razveselil moj bratec. Z njim sem zelo povezan. Imava močan občutek pripadnosti drug drugemu. Za brata bi naredil vse, kar je v moji moči in mislim, da bi on naredil enako zame. Svojega brata učim, mu pomagam in mu svetujem.
Knjiga je najzgovornejša priča, da se zavedamo sebe in svojega življenja, tukaj in zdaj. Celo v najhujših preizkušnjah življenja, med katere spada viharno obdobje bolezni, se moramo zavedati, da je življenje neprecenljiva vrednota, ki nam je bila zaupana.
Kot zanimivost bi navedel, da je v Sloveniji zelo znan vsakoletni otroški festival v Velenju, ki nosi ime po Piki Nogavički, Pikin festival. Festival je doživetje za družine in otroke. Tudi branje knjig Astrid Lindgren je nepozabno doživetje za vsakega bralca. Mlajši ob branju odkrivajo domišljijske pustolovščine, starejši pa ponovno zbudijo otroka v sebi.
Zagotovo se vsak razveseli sončnega vzhoda, ki prebuja naravo. Razveselite se pa tudi branja knjig, ker razsvetljujejo glavo!
RENE KLEMENT, 8. a-razred