Nikoli več vojne
Nikoli več vojne
(razpravljalni esej za literarni natečaj)
“Mir povzroča bogastvo, oholost prinaša vojno, vojna povzroči bedo, beda ponižnost, a ponižnost ponovno povzroči mir.” Neznan avtor
Ta misel neznanega avtorja zelo dobro opisuje začaran krog našega človeštva. Iz svojih napak se na žalost skozi zgodovino nismo ničesar naučili. Na preteklost nas veže ogromno lepih spominov, izjemnih dosežkov …, imamo pa tudi dogodke, ki so močno zaznamovali naša življenja in usodno spremenili svet. To so npr. vojne, nam najbližji večji vojni sta 1. (1914–1918) in 2. svetovna vojna (1939–1945). Gre za čas najbolj krvavih in krutih spopadov, tudi na naših tleh, in prav letos obeležujemo 70. obletnico druge svetovne vojne v opomin, da se kaj takega ne bi nikoli več ponovilo.
Ko slišim besede 2. svetovna vojna, se mi v glavi porajajo babičine besede, ki mi večkrat pripoveduje, kako je bilo v tistem času. To je bil čas strahu in skrivanja pred nemškimi okupatorji. »Stara sem bila 10 let, ko se je pričela 2. svetovna vojna. Doma sem bila v Seliščih pri Svetem Juriju ob Ščavnici. Vem, da smo si na našem vikendu v Murščaku v kleti izkopali luknjo (4 x 4 metre), kjer smo skrivali različne pridelke oziroma dobrine, ki smo jih pridelali skozi leto. Bilo me je zelo strah, ko sem slišala škripanje stopnic in korake vojakov, ki so se vzpenjali po stopnicah. Na našo srečo so kaj hitro odšli in lahko smo se prikazali,« mi je povedala babica.
Spominjam se zdaj že pokojnega dedka, ki mi je z žalostjo v očeh večkrat pripovedoval svojo zgodbo: »Bilo mi je 15 let, ko sem bil s strani Nemcev prisilno vpoklican v državno delovno službo. Z menoj so šli tudi moji štirje bratje, in sicer smo se najprej odpravili iz Selišč, kjer smo živeli, na Češko, kjer smo ostali 3 mesece. Bil sem zelo prestrašen, saj sem bil še rosno mlad. Seveda mi je bilo malo lažje, ker sem imel ob sebi brate, ki so me bodrili, da nisem obupal. Nato pa je prišel marec in z njim tudi nove okoliščine, kajti poslan sem bil v nemško vojsko v Hall in Tirol v Avstrijo. Tam smo bili kar nekaj časa, in sicer do leta 1945, nato so nas poslali na rusko fronto, kjer so nas v začetku leta 1945 zajeli Amerikanci. Odpeljali so nas v ujetništvo v Francijo, v Marseille. Takrat sem bil čustveno izčrpan, kajti v Rusiji so mi ubili enega izmed mojih bratov. V teh trenutkih sem tudi sam občutil globoko bolečino mnogih ljudi v 2. svetovni vojni. Več dni nisem hotel z nobenim govoriti.« Tako mi je dedek s cmokom v grlu opisal njegovo kratko bivanje v ujetništvu v Franciji.
»Pozneje so nas le spustili domov. Vračali smo se preko Splita, Ljubljane in na koncu skozi Ptuj. Peljal sem se še z dvema sovaščanoma, ki sta se prav tako vračala domov. Ko smo si ogledovali zunanjost, je bilo opustošenje ogromno; porušene stavbe, trupla so kar ležala na tleh … Hvala bogu so se stvari počasi umirjale in vračale na svoje tirnice!« je še dodal dedek.
V babičinem spominu ostaja tudi vojna iz leta 1991, ko so jugoslovanske sile nasprotovale osamosvojitvi Slovenije. »Sicer je bila ta vojna kratka, a je povzročila veliko škode. Topovi tankov so odmevali po celem kraju. Bala sem se samo, da se ne bi kaj hudega pripetilo mojim vnukom. A na srečo je bilo vojne kaj hitro konec,« je nekega nedeljskega popoldneva v dnevni sobi ob gledanju partizanskega filma Ne joči, Peter obujala spomine moja babica, jaz pa sem jo poslušal z napol odprtimi usti.
Sam si kot štirinajstletnik niti predstavljati ne morem, kaj vse sta morala prestati moja babica in dedek. Za svoja leta je bil moj dedek neverjetno hraber in ne morem si niti misliti, kako bi se počutil, če bi me sedaj, sredi belega dne, nekdo odpeljal v vojsko, stran od svojih najdražjih.
Kljub temu da sta babica in dedek vojno opisala kot nekaj, kar se ne bi smelo nikoli zgoditi, in babica upa, da se ta grozodejstva ne bodo več nikoli ponovila, sam dvomim, da bo v prihodnosti na svetu mir. Danes nas časopisne naslovnice, spletne strani »bombardirajo« z naslovi, kot so Ni miru v Iraku, Novi protesti v Fergusonu, ustreljena dva policista, Republikanci svarijo Iran pred jedrskim dogovorom, Islamska država porušila še eno starodavno mesto, V Južnem Sudanu v vojskovanje prisilili več sto dečkov, Umor Borisa Nemcova – politika obljublja temeljito preiskavo, Vojna v Ukrajini – čez mejo ne bežijo samo prestrašeni civilisti …
Sprašujem se, zakaj se ljudje še vedno ne zavedamo, kakšne posledice lahko prinašajo vojne? Koliko ljudi bo še umrlo? Koliko nedolžnih otrok bo še moralo trpeti? Ali res vodi svet peščica ljudi in ali so razne teorije zarote res resnične? Ali demokracija še obstaja? Nam res grozi verska vojna? Osebno sem zgrožen, da se vse to dogaja.
V zadnjem času slišimo veliko o muslimanskem svetu, o skupnosti, ki ima stroga pravila. Sami trdijo, da je njihova vera edina najboljša in prava, tistim, ki se ne strinjajo z njimi, grozijo hude telesne bolečine, nekaterim pa tudi smrt. To se mi ne zdi prav, saj kršijo eno izmed temeljnih človekovih pravic, ki zagovarja človekovo svobodo po izražanju. V zadnjih mesecih smo bili priča številnim odmevnim dogodkom, npr. v Parizu so se odvijali množični shodi ljudi pod naslovom Je suis Charlie (jaz sem Charlie). Revija Charlieja Hebdoja je izdala karikature, v katerih se je posmehovala iz Islamske države in s tem domnevno širila sovražni govor. To sta dva pripadnika Islamske države vzela zelo resno in se napotila na sedež te revije ter ubila kar 12 ljudi. Mislim, da se Francozi ne bi smeli posmehovati iz bogov drugih verstev. Po drugi strani pa islamski skrajneži ne bi smeli tako odreagirati, kajti vse stvari se lahko uredijo na lep način.
Leta 2012 je bila v črno ovita Norveška, saj je norveški aktivist Anders Behring Breivik ubil več kot 60 žrtev na otoku Utoya. Sprva je mislil napasti le vladno četrt v norveški prestolnici, sedež laburistične stranke in kraljevo palačo, a je svoj množični pokol zaključil na otoku, kjer so se nekateri mladi več ur skrivali pod trupli svojih prijateljev in tako preživeli morilski pohod. Ljudje se sploh ne zavedamo, kakšne nevarnosti nam pretijo s strani teroristov. In ko se je Breivik na sodišču pred sodnico prikazal z nacističnim pozdravom, smo lahko sklepali, da so nacistične ideje med nami še kako žive. Samo upamo lahko, da koncentracijska taborišča ne bodo nikoli več služila namenu in bodo ostala zgolj muzeji.
Tudi v Sloveniji smo bili priča množičnim vstajam proti sedaj že bivšemu mariborskem županu Francu Kanglerju. Mogoče se ta dogodek komu ne zdi vreden omembe, a mala trenja lahko na koncu privedejo do državljanskih bojev.
Človeštva grozote, ki se dogajajo, ničesar ne izučijo. Menim, da zato, ker so vsi politični voditelji preveč pohlepni in bi radi imeli oblast in denar. Sprašujem se, kakšen je bil resnični namen ustanovitve Evropske unije? Zakaj se vse države, ki postanejo članice Evropske unije, znajdejo v krizi? Sam sem mnenja, da naš svet drvi v vojno nerazumnih razsežnosti. Svetovni velesili, kot sta Amerika in Kitajska, vse bolj povzročata trenja in ustvarjata namišljene konflikte. Menim, da na svetu nikoli ni bilo miru in ga tudi nikoli ne bo, saj ljudje nimajo več vrednot, kot so poštenost, iskrenost, sočutnost …
A čeravno stanje pri nas trenutno ni na zavidljivi ravni, saj se srečujemo z veliko brezposelnostjo, socialnimi problemi itn., sem hvaležen za to, da živim v miroljubni in dokaj demokratični državi, kjer imamo zagotovljene osnovne pravice po izobraževanju, zdravstvene storitve, medtem ko v nekaterih drugih državah, kjer so državljanske vojne, kot npr. v Siriji, otroci živijo v strahu, hrepenijo po objemu, miru. Kljub vsemu sem torej lahko srečen, saj mi domovina daje varno zavetje. Upam, da bo vedno tako.
Jaka Ajlec, 8. b-razred