PRESENEČENJE JE USPELO (doživljajski spis)
Že od nekdaj imam rada presenečenja. Včasih me presenetijo prijateljice, brat ali starši. Velikokrat pa jaz presenetim njih. Tako sem tudi jaz enkrat skupaj s sošolkami presenetila svojo prijateljico Tajo.
Zgodilo se je lansko šolsko leto, ko smo obiskovale šesti razred osnovne šole. Bil je dan takoj po novoletnih počitnicah in vsi smo se pogovarjali o tem, kaj smo dobili za božič in kako smo preživeli dni, ko ni bilo treba iti v šolo. Nekako pa smo se začele s prijateljicami pogovarjati o rojstnih dnevih. Prva v našem razredu je imela rojstni dan Taja, zato smo se odločile, da ji bomo pripravile presenečenje.
Začele smo že naslednji dan, ko smo odšle do tajnice in jo prosile za barven papir. Ker smo imele le petnajst minut časa, smo najprej napisale velik naslov, zraven pa narisale balončke. Četrt ure je kar hitro minilo. Do nas je ravno, ko smo dokončevale risbo, prišla Sara in nam povedala, da je Taja že v garderobi in da bo kar hitro prišla k nam. Vse smo hitro pospravile v torbo in se pretvarjale, da se ni nič zgodilo. Moram priznati, da me je v tistem trenutku kar malo skrbelo, saj vem, da skrivnosti ne vem preveč dobro skrivati pred drugimi in me je bilo strah, da bi Taja mogoče kaj opazila ali pa bi morda jaz nehote nekaj izdala. To je bil tudi razlog, da se tisti dan z njo nisem skoraj nič pogovarjala. Naslednja dva tedna smo v šolo prihajale nekaj minut prej kot običajno in dokončevale voščilnico. Vsak dan je bila ena izmed nas na ”straži”, da nas je opozorila, kdaj je Taja prišla v šolo. Vso delo je potekalo zelo počasi. Verjetno smo bile za to krive tudi same, saj smo vsako črko napisale zelo previdno, povedi z drugimi barvami, pike na črki i pa so bile v obliki srčka. Ko smo končale s pisanjem, smo se dogovarjale tudi, kaj ji bomo kupile za darilo. K njeni voščilnici smo kasneje priložile še rožo in čokoladi, ki sta jih prinesli Špela in Ališa. Čez nekaj dni je bil 14. februar in napočil je Tajin 12. rojstni dan.
Nekaj minut pred koncem prve ure, ko je bila Taja pri pevskem zboru, smo odšle pred glasbeno učilnico. Tam smo hitro napihnile balone in jih privezale na darilno vrečko. Ko je zazvonil šolski zvonec, so vsi učenci, med njimi je bila tudi Taja, prišli iz učilnice. Postajale smo vse bolj nestrpne. Kar naenkrat pa smo skočile pred njo in vzkliknile: ”Vse najboljše!”
Od presenečenja je potočila tudi solze sreče. Bile smo presrečne, saj je naše presenečenje uspelo. Tudi v prihodnje smo sošolke presenetile na enak način. Vso delo pa je pri vseh prav tako bilo poplačano z njihovimi presrečnimi obrazi. Ta presenečenja bomo zagotovo ponavljale to in morda še naslednje šolsko leto, saj menim, da lahko vsakega razveseliš tudi z majhnimi stvarmi.
Eva P., 7. a