NA POTEPU (doživljajski spis)
K skavtom hodim že dobrih pet let. Vsako leto je organiziran poletni tabor, ki traja en teden v poletnih počitnicah. Voditelji pa vsako leto organizirajo bivakiranje potep, po navadi četrti dan tabora. Letos se je tabor odvijal v Savinjski dolini.
Meni osebno se zdi potep najzanimivejši del tabora, saj si moramo sami poiskati prenočišče, pa še voditeljev se znebimo za eno noč. Tako so nas letos, 17. 7. 2014, ob petih zjutraj, voditelji z ropotanjem in glasnimi vzkliki zbudili iz najslajšega spanca. Še napol v spanju se nas je vseh dvajset zbralo v zbor in sledila je telovadba, nato pa čez eno uro zajtrk, podelitev malic za na pot in odhod iz tabora. Voditelji so nam dali navodila za na pot (v katerem območju lahko iščemo prenočišče, zemljevid, kompas in navodilo, da lahko s seboj vzamemo SAMO spalno vrečo, denarnico (za trgovino), telefon, zdravstveno kartico, rezervna oblačila, toaletno torbico in pa malico). Na pot so nam dali tudi liste z navodili za stvari, ki jih moramo narediti (npr. obešalnik iz lesa, trak za lase iz vrvice in listja …). Ob pol osmih smo se odpravili iz tabora proti Nazarju, kjer naj bi si jaz in tri prijateljice poiskale prenočišče.
Odločile smo se za 10 km dolgo pešpot ob Savinji. Na poti smo šle tudi mimo Mozirskega gaja, vendar si ga nismo imele časa ogledati, zato smo pot nadaljevale. Ko smo prehodile pol poti, smo se odločile, da naredimo izdelke, ki jih moramo izdelati. Za to smo porabile dobri dve uri, zatem smo si našle senco in legle k opoldanskem počitku. Sklenile smo, da se še okrepčamo, dokle sonce malo ne neha pripekati.
Ob dveh popoldne pa nam je bilo poležavanja dovolj in smo nadaljevale s potjo. Tako smo hodile in hodile, da smo že mislile, da se ta pot ne bo nikoli končala. Toda ravno v tistem trenutku smo zagledale vso veličino reke Savinje neskončno lep razgled in šumenje vode. Ker smo bile že zelo utrujene od dolge hoje in vročine, smo si ob tem prečudovitem razgledu malo odpočile.
Okrog štirih popoldne smo prispele v Loke pri Mozirju, kjer smo si v trgovini Tiš kupile nekaj sladkarij in vodo. Nato pa je na vrsto prišel najboljši del potepa iskanje prenočišča. Mislim, da česa tako zabavnega še nikoli nisem počela! Ko smo prišle do prve hiše, smo se strinjale, da se bo z lastniki pogovarjala vodnica našega voda, Nika. Ko smo se predstavile, so bili lastniki zelo presenečeni, vendar v slabem smislu, tako da ŠE nismo bile preskrbljene za čez noč. Toda tudi pri drugi, tretji in vse do šeste hiše se nam sreča ni nasmehnila. Pri sedmi pa …, kot da bi se nam uresničile sanje. V bistvu smo hotele to hišo »preskočiti« in iti do naslednje, saj je bila hiša še preveč lično urejena, pa še vikend hišica je bila postavljena zraven … Vendar nas je gospod z družino nagovoril in povedale smo mu, da smo skavtinje in da iščemo prenočišče za eno noč. Nato nam je brez razmisleka dovolil uporabiti njegovo vikendico. Ker smo bile že zelo obupane, je bila to tako ali tako najboljša možnost za prenočišče. Televizija, bana, tuš in topla voda to je bil raj po štirih dneh.
Mislim, da je bil to moj najboljši skavtski potep do sedaj, saj si boljše lokacije ne bi mogla želeti. Upam samo, da se takšen potep še kdaj ponovi.
Jana Z., 7. a