Ali se bodo tudi v prihodnje mladi tako kot štorklje vračali domov? (razpravljalni esej)
Ali se bodo tudi v prihodnje mladi tako kot štorklje vračali domov?
(razpravljalni esej)
Tim se je s kritičnim razmišljanjem o prihodnosti mladih uvrstil med pet nagrajenih prispevkov na literarnem natečaju Zavoda RS za šolstvo OE Murska Sobota v sodelovanju z Ustanovo dr. Šiftarjeva fundacija.
—————————————————————————————————
Le nocoj še, luna mila,
razsvetljuj mi pot temno,
danes bova se ločila,
k ljubi grem jemat slovo.
Daleč pojdem v kraje tuje,
znance pustil bom in dom …
(Le nocoj še, luna mila; slovenska ljudska)
V slovenski ljudski pesmi Le nocoj še, luna mila se mladenič z žalostjo v srcu poslavlja od svojih najbližjih, saj se odpravlja v tuje kraje. Slovenci so se namreč že od nekdaj izseljevali, še posebej po modernizaciji, v 19. in 20. stoletju. Za tipično območje izseljevanj na Slovenskem že nekaj stoletij velja Prekmurje. Še posebej v drugi polovici 19. stoletja in do prve svetovne vojne so se Prekmurci, Prleki zaradi boljšega življenja množično izseljevali v Ameriko. Med obema vojnama so odhajali na sezonsko delo v Avstrijo, Francijo, Nemčijo itd. Velikokrat je bilo izseljevanje posledica begunstva in preganjanja, za mlade moške je bil velik trn v peti tudi vojaška služba, saj niso mogli pomagati doma. O življenju Prekmurcev in Prlekov lahko veliko preberemo v knjigah, ki jih izdaja KUD Bubla Radenci.
Danes, ko bi morala biti Slovenija obljubljena dežela, se preteklost ponavlja. Ljudje se v želji po boljšem zaslužku selijo iz domovine ali si iščejo službo ob meji. Vsi časopisi že od nekdaj vsebujejo članke o razvitem zahodu. Naši sosedje, Avstrijci, so npr. veliko bolj razviti od nas. Imajo višje plače in boljši standard. Če se samo malo ozremo naokrog, takoj ugotovimo, da je precej naših znancev, prijateljev, sorodnikov, sosedov zaposlenih v tujini. Nespametno se je spraševati: »Zakaj?« Odgovor je na dlani. Zaposlitev v tujini jim omogoča boljše in kakovostnejše življenje. To pomeni, da si poleg službe lahko privoščijo še dopust, medtem ko pri nas vedno več ljudi s svojimi mizernimi plačami komaj shaja in meseca v mesec. Tudi mladina se odloča za šolanje v tujini, ker tam vidijo več možnosti za dosego svojih ciljev. Seveda se tu spet pojavlja vprašanje, kdo si sploh lahko privošči šolanje v tujini? Otroci, katerih starši so že zaposleni v tujini, kaj pa drugi? Le-ti jim lahko plačajo dodatne jezikovne tečaje.
Tudi v moji okolici je veliko ljudi zaposlenih tujini, večina v Avstriji, nekateri celo v Švici in Nemčiji, eden izmed njih je moj sosed Drago. Zaposlen je bil v pekarni Rogljiček, a je zaradi krize v podjetju izgubil službo. Najprej je skušal preživeti s socialo pomočjo, vendar je bila le-ta premajhna, saj ima ženo in dva otroka. Ko je slišal, da so njegovi nekdanji sodelavci našli službo v Avstriji, je tudi sam poslal prošnjo in službo dobil. Plačilo je skoraj dvakrat višje, s sodelavci se vozijo z enim avtom in tako prihranijo potne stroške. Za to seveda potrebujejo dober avto. Zgodaj vstajajo, domov prihajajo pozno v noč, ko njihovi majhni otroci že spijo. Tako je družina skupaj le ob vikendih. A kljub vsemu mu gre od takrat na bolje. Zaradi višjih osebnih dohodkov si sedaj privošči dopust z družino, zida novo hišo, v katero se bo še pred naslednjo zimo že vselil. Slaba stran je, da preživi malo časa s svojo ženo in otrokoma. Je pa res, da so zato več skupaj čez vikend. Še večji problem se pojavi, če sta oba starša zaposlena v tujini. V takšnem primeru je otrok prepuščen sam sebi. Živi pri babici in dedku, kar pa ni enako, kot če bi živel s starši. Ti učenci običajno niso uspešni v šoli, zato se čedalje več parov odloča, da vzamejo otroke s seboj in živijo skupaj. V domovino se vračajo le ob večjih praznikih. Medsebojne vezi s sorodniki, sosedi, znanci se počasi trgajo, dokler se mlade družine sploh več ne vračajo nazaj. Na tak način na žalost vedno več mladih zapušča našo domovino.
Za nastalo situacijo ne moremo valiti krivde samo na državo. Tudi svetovna trgovina je v črni luknji. Stisniti moramo zobe in prebroditi krizo. Država je ugotovila, da denar ne bo padal z neba. Zato mladim, kolikor se da, pomaga z brezplačnim šolanjem, čeprav imajo poleg tega veliko stroškov tudi starši. Nekateri otroci imamo več interesov in hočemo svoje znanje poglabljati. Vse to pa je pri nas plačljivo, na primer učenje tujih jezikov, učenje instrumenta, plesa, plavanja in še bi lahko našteval. Kdo si to lahko še privošči? Kdor ima dobro službo. Seveda poskuša država po svojih močeh odpirati delovna mesta za prebivalstvo, ki jih krvavo potrebuje, a zdi se, da ji ne uspeva najbolje.
Nekateri mislijo, da Slovenci nimajo nobenih dosežkov v gospodarstvu oziroma znanosti. To ni res. Sodelujemo pri razvoju projektov NASA. Izdelujemo dobre smuči, kot so Elan in podobne. Pred kratkim so pri informativnih poročilih na televiziji povedali, da sta podjetji Elan in Alpina ustvarili komplet otroških smuči Elan s smučarskimi čevlji Alpina in na mednarodnem sejmu v Nemčiji prejeli zlato nagrado. Tudi v Pravi ideji na televiziji prikazujejo uspešne zgodbe slovenskih podjetnikov vseh starosti. Na državi je, da začne spodbujati kreativnost in inovativnost mladih. V Prekmurju še posebej bode v oči žalostna zgodba Mura, blagovna znamka s tradicijo, ki pa je spet tik pred stečajem. Spet so in bodo izigrani delavci, ki dobivajo plače z zamudo, s plačevanjem položnic pa ne smejo zamujati. Ironično, kajne? Spet se jih bo veliko odločilo za delo v tujini, še posebej zato, ker smo v Evropski uniji in imamo odprt mednarodni trg zaposlovanja.
In kam to vodi … v črno temo? Zaradi boljšega položaja v tujini se mladi, tako kot se vsako leto vrnejo štorklje v svoja gnezda, zagotovo ne bodo vračali domov. Čemu? Prišli bodo le za vikend, občudovali bodo prekmursko ravnico, okušali bučno olje in se sladkali s prekmursko in prleško gibanico. Nekega dne bodo v tujino odpeljali celo družino in ne bo jih več nazaj. Ti ljudje se bodo mogoče vračali v Slovenijo šele v tretjem življenjskem obdobju in tu preživljali jesen življenja.
Nekateri pa se nočejo odpovedati svoji razširjeni družini, zato so rajši sezonski delavci. Delajo 10 ur in več dnevno, po več tednov skupaj, pozimi pa se vračajo domov v toplo gnezdo kot štorklje. Zimo preživljajo skupaj z družino, na pomlad pa razprejo svoja krila, kot štorklje odletijo iz svojega gnezda in se vrnejo šele tik pred zimo. Pravijo, da človek potuje po svetu, da bi našel, kar potrebuje, in se vrača domov, da to najde. Ti ljudje imajo denar, za katerega so trdo garali, niso pa z družino.
Na mladih svet stoji! Upam, da bo država spregledala in nam pomagala. Če ne, potem … Kaj bo z nami, z našimi otroki …? Bomo res prisiljeni iti s trebuhom za kruhom, tako kot Marica z družino v Klopčičevi pesmi Mary se predstavi? V tujini se bomo, tako kot Mary, spraševali: »Kaj praviš, ali še stoji tam mlin in še sloni pod bregom koča naša?« Upam, da me usoda ne bo prisilila v zaposlitev na tujem. Če delaš v domovini, lahko preživiš več časa s svojo družino. To je pomembno. Družina. Nikoli pa se ne ve, kako se bodo stvari obrnile. A kakor koli, zagotovo se bom vračal v ta prelep košček domovine, tako kot se vračajo štorklje.
Tim Celec, 8. a-razred