Ali se bodo tudi v prihodnje mladi kot štorklje vračali domov?
Tia se je s kritičnim razmišljanjem o prihodnosti mladih uvrstila med pet nagrajenih prispevkov na literarnem natečaju Zavoda RS za šolstvo OE Murska Sobota v sodelovanju z Ustanovo dr. Šiftarjeva fundacija.
————————————————————————————————-
»Domovina je kot družina; njeno vrednost spoznamo šele, ko jo izgubimo.« (Gustave Flaubert) O vrednosti domovine so zagotovo razmišljali tudi Slovenci, ki so v preteklosti šli s trebuhom za kruhom, a poraja se vprašanje, kako domovino čutijo mladi danes.
Slovenija moja domovina, majhna država, ki je skozi zgodovino prebrodila že mnoge viharje. Eden izmed njih je tudi množično izseljevanje v preteklosti. Največkrat je bil vzrok za izselitev prav iskanje zaposlitve, želja po boljšem življenju. Ker na Slovenskem ljudje niso dobili službe, so si morali, če so hoteli, da njihova družina sploh preživi, poiskati delo v tujini.
Množično izseljevanje je od približno leta 1890 do leta 1924 zajelo skoraj vso slovensko ozemlje. S tem so se Slovenci priključili evropskemu izseljenskemu valu čez Atlantik. Poleg Združenih držav Amerike so bile vabljive tudi druge države in celine, kjer se je ljudem ponujala priložnost za zaslužek. Pred izbruhom prve svetovne vojne je bilo ocenjeno, da se je iz slovenskega dela današnje Avstrije izselilo približno 300.000 ljudi. Tudi iz drugih predelov slovenske dežele se je izseljevalo veliko ljudi, kar se vidi po številu izseljencev, ki je presegalo tisoče ljudi. Z leti je številka izseljencev naraščala in leta 1910 je v današnji Avstriji živelo 1.183.300 ljudi. V naslednjih letih se je nazaj v Slovenijo vrnilo samo 20 % izseljencev.
Domačini, izseljenci in sezonski delavci so svoje dogodivščine, težave in veselje že od nekdaj izražali s pesmijo. V eni izmed pesmi sem zasledila rek: »Če človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se peče.« Torej, čeprav si že bil povsod, ti nobena druga država ne bo mogla dati tistega, kar ti lahko da samo tvoja domovina, nikjer drugje na svetu ni boljše kot v domovini. Tako lahko iz njihovih pesmi začutimo, da jim na poljih, v tovarnah in rudnikih ni bilo težko samo zaradi napornega dela, temveč jih je hkrati z bolečinami v rokah, nogah, hrbtu bolela tudi misel na daljno domačijo in svoje najdražje.
Veliko takih življenjskih zgodb je popisanih v knjigah, ki jih izdaja KUD Bubla Radenci. Ena izmed njih je Življenjepisi Prlekov, Goričancev in izseljencev. V knjigi sem zasledila popis življenja Marije Dervarič, rojene 17. 4. 1908. Opisano je njeno življenje od rojstva, njeno otroštvo in poznejša leta, ko je šla služit po svetu. Delala je v Avstriji, Nemčiji, Franciji …, opravljala najrazličnejša težaška dela, da bi nekaj zaslužila in preživela. Prav tako se je tudi poročila. In zdaj, v jeseni življenja pravi, da če pogleda nazaj, koliko je v letih svojega življenja delala in pod kakšnimi pogoji, jo vsi občudujejo, tudi sama se čudi, da je vse to zdržala in da še sploh živi.
Na žalost se tudi v današnjem času iz Slovenije izseljuje veliko ljudi. Med njimi je vedno več mladih, ki hrepenijo po boljšem življenju, boljših zaslužkih in boljših delovnih razmerah. Ker te priložnosti v Slovenji ne dobijo, si poiščejo delo v tujini. Zaradi tega se veliko mladih talentov, na katere bi bili in smo lahko ponosni, izseljuje. Vendar to ne velja samo za mlade, ampak tudi za starejše, ki so prisiljeni iskati zaposlitev v tujini zaradi svojih družin in otrok, za katere morajo poskrbeti, jih nahraniti in jim dati streho nad glavo.
Če bi naredili anketo o razmerah v Sloveniji, bi verjetno dobili skoraj enake odgovore, saj veliko ljudi meni, da so razmere in pogoji za življenje, za zaposlitev in ustvarjanje družine v tujini boljši. To vključuje boljše razmere za študij otrok in s tem zagotovljeno boljšo prihodnost za otroke, mlade, ki bodo iskali zaposlitev. Pri nas lahko opazimo, da je zelo veliko mladih zelo izobraženih, vendar so brez zaposlitve, saj prostih delovnih mest v Sloveniji močno primanjkuje. Mladi ostajajo pri starših, zaradi pomanjkanja denarja se oddaljuje želja po ustvarjanju družine, vedno več se jih vdaja v usodo. Na našem področju imamo na nek način srečo, da živimo ob meji z Avstrijo. Veliko Pomurcev se vozi vse do Gradca, dom in družino pa si ustvarijo v domovini. Nekateri gredo še korak dlje in se selijo v bolj oddaljene države, tudi v Avstralijo, Ameriko itd., v domovino se redko vračajo. Na svetovnem spletu sem prebrala članek o mladih, ki so se izselili v tujino. Večina le-teh pravi, da se ne bodo vrnili domov, saj imajo na tujem višji standard, boljše zdravstvene in druge storitve. O selitvi v domovino bi premislili le, če bi se korenito spremenile razmere v državi.
Če torej država ne bo kmalu nekaj ukrenila, da bi preprečila »beg možganov«, beg mladih, perspektivnih ljudi, in jim ponudila možnosti za razvoj doma, bo v prihodnosti še huje. S tem da se dnevno izseljuje veliko mladih talentov in drugih ljudi, ogrožamo razvoj slovenske družbe. Današnji mladi nimajo takšne narodne zavesti kot izseljenci, ki že leta živijo na tujem in negujejo slovensko kulturo ter jezik z različnimi društvi slovenskih izseljencev. To je izrazil tudi pesnik Mile Klopčič v pesmi Mary se predstavi, ki govori o tem, kako se je kot majhna deklica z mamo in očetom preselila v Ameriko, ker je oče tam dobil službo in tako pozabila, kako je tam, kjer je prej živela. Deklica, ki se je prej imenovala Marica, zdaj pa Mary, v pesmi tudi pove, da velikokrat sprašuje svojo mamo, kako je tam, kjer so prej živeli: »A mati pravi, da je tam lepo, da stanovali smo v dolini, v naselju majhnem pod goro. V pobočjih v soncu njive so ležale, ob vodi noč in dan so mleli mlini in stope so do zore topotale.«
In tako razmišljam, kaj bi storila jaz, če v Sloveniji ne bi dobila službe. Mislim, da bi naredila enako, kot je to naredilo na tisoče ljudi. Šla bi s trebuhom za kruhom. Čeprav bi mi bilo težko pri srcu, bi imela v mislih samo to, da bom morda živela bolje in da se bo dobro godilo tudi mojim najbližjim, da bom imela več priložnosti za lasten razvoj in da bom k nečemu nekaj prispevala.
Zanimiva je zgodba o mladem pivovarju iz naše okolice, ki je odmevala po televiziji in časopisu. Marko Golar, ki je želel udejanjiti zamisel o svoji pivovarni in na trgu ponuditi svoje pivo, se je na Občini Gornja Radgona soočal z administrativnimi in drugimi ovirami. Želja je bila dovolj velika, da ni vrgel puške v koruzo, zato se je zatekel v avstrijsko Radgono, kjer so bili nad njegovo idejo navdušeni. Takoj so mu izdali vsa dovoljenja in uredili potrebno dokumentacijo za postavitev objekta v Potrni. Še bolj zanimivo pa je, da je na mednarodnem ocenjevanju pivovarn v kategoriji novih pivovarn januarja 2014 njegovo pivo zasedlo tretje mesto, kar je izjemen uspeh. Tako nam torej mladi ljudje z vizijami bežijo v tujino in tam ustvarjajo dodano vrednost. Se naša država tega sploh zaveda?
Seveda kljub vedno manjšemu upanju vedno obstaja rešitev za nastale težave. Sama mislim, da bi lahko z majhnimi koraki rešili težavo za težavo, s tem pridobili nazaj zaupanje in ljubezen ljudi do njihove domovine. Prve spremembe bi morale temeljiti na ustvarjanju boljše prihodnosti za ljudi. S tem mislim na boljše delovne razmere, večji zaslužek in vedno več prostih del. Odločneje bi se morali boriti proti korupciji v državi. Mladim bi morali ponuditi možnost ugodnih kreditov za rešitev stanovanjske problematike, večjo možnost znanstvenega raziskovanja, podporo pri realiziranju inovativnih idej, predvsem pa bi jih morali vzgajati v duhu vrednote, ki je v Sloveniji primanjkuje, to je poštenost. Če bomo nadaljevali s takšnim odnosom, s takšnim vedenjem, bomo kmalu lahko videli, kaj smo zamudili in koliko dragocenih priložnosti smo izpustili iz rok.
Obstaja torej bojazen, da bo vedno več ljudi ostalo in ustvarjalo v tujini, z njimi pa tudi njihovi potomci. Mogoče se bodo v starosti vrnili v svojo domovino, v svoj kraj, kjer so odraščali, preživeli svoja brezskrbna otroška leta … Verjetneje bodo prihajali vsaj na počitnice, odpočili se bodo od stresnega življenja in obujali spomine na življenje v domovini, sprehodili se bodo ob Muri, občudovali štorklje, ki se bodo sprehajale po sveže pokošeni travi ali si spletale gnezda na dimnikih hiš, a se na koncu vrnili nazaj v tujino, tako kot štorklje čez zimo odletijo v tople kraje, ker bi jih pri nas zeblo. Pa ne bi moralo biti ravno drugače? Domovina bi morala nuditi varnost in toplo zavetje.
Tia Horvat, 8. a-razred