OCENA KNJIGE

O AVTORICI

Knjigo Poletje škržatov je napisala avstralska pisateljica Kate Constable. Rodila se je leta 1966 v Melbournu v Avstraliji. Vpisala se je na umetnostno in pravno univerzo v Melbournu. Po sedmih letih je končala vse diplome in delala s krajšim delovnim časom na različnih delovnih mestih. Leta 1993 je izšla njena prva kratka zgodba “Graham Remains”. Leta 1996 je osvojila nagrado v letnem  tekmovanju za HQ kratke zgodbe. Po tem, ko je spoznala svojega sedanjega moža, je začela pisati fantazijske knjige. Leta 2001 se jima je z možem rodila hči in le nekaj tednov kasneje je bilo objavljeno njeno delo The Singer of All Songs.

O KNJIGI

Knjiga je izšla pri založbi Jezero: Morfem leta 2012 v Ljubljani. Prevedla jo je Anja Kokalj. Fantazijska pripoved ne vsebuje ilustracij in ima 17 poglavij. Dogajalnih prostorov v knjigi je več (zgodba se dogaja pri babici, pri zapuščeni hiši (Annin in Eloisin svet), v paviljonu, pri bazenu, na travniku ..).. Dogajalni čas zajema eno celo poletje. Književne osebe, ki nastopajo v knjigi, so Tommy, Eloisa, babica Mo, Tommyevi starši, Eloisin oče Stephen, očetovi punci, Anna, Annin oče …

TEMA IN SPOROČILO KNJIGE

Knjiga govori o deklici Eloisi, ki nima nikogar, ki bi se mu lahko zaupala. Kmalu ugotovi, da lahko potuje v drug čas, kjer ima prijateljico, s katero se zabava in preživlja svoj prosti čas. V svojem svetu ima številne težave, s katerimi se bo morala enkrat soočiti. Sporočilo zgodbe je, da je v življenju vsakega izmed nas vsaj ena oseba, ki nas je pripravljena poslušati, pa če je resnična ali ne.

MOJ NAJLJUBŠI STAVEK IZ KNJIGE

“Eloisa je nagubala čelo, a jo prijela in skupaj sta kot majhna otroka stekla k paviljonu, s trdno zemljo pod nogami, s soncem v laseh in z veliko belo hišo za seboj, v kateri ju čaka njuno preostalo življenje.« Nisem prepričana, če vsi iz te povedi razberejo enako kot jaz. To je, da je Eloisa potovala v prihodnost in ne v preteklost, kar razberemo iz besed “v kateri ju čaka njuno preostalo življenje”. To pomeni, da je Anna res njena hči in da je Annin oče v bistvu Tommy.

MOJE MNENJE O KNJIGI

Knjiga ima dobro zgodbo oz. idejo, a je vmes malce preveč dolgočasna. Najraje sicer imam fantazijske knjige. To so knjige z veliko fantazije, a je v njih tudi veliko skrivnosti in temnega vzdušja. V tej knjigi torej pogrešam več fantazije. Zdi se mi, da ni toliko zanimiva, ker se večina zgodbe dogaja pri babici in ker v Anninem svetu z Eloiso vedno samo slikata po stenah. Všeč mi je, da so opisane tudi slike, ki jih ustvarjala osrednji književni osebi.  Zdi se mi zelo zanimivo, kako si lahko vsak na svoj način predstavlja, kako bi naj te izgledale. Knjigo bi priporočala od 10-  do 13-letnikom, ker je vsebina dokaj preprosta in jo lahko prebereš v nekaj dneh. Nasploh bi knjigo od 1 do 10 ocenila s 3.

 Zapisala: Luna Mitev, 8. a

Related Images:

Maj, 2020

INTERVJU

DEVETOŠOLEC GAL LIPIČ STANEK

»Počel sem res veliko zanimivih reči.«

Gal Lipič Stanek je star 15 let in je v šol. letu 2019/2020 obiskoval 9.razred Osnovne šole Kajetana Koviča Radenci. Z njim sem se pogovarjala o novem koronavirusu, o šolanju na daljavo in zaključku šolanja.

Kako se kot devetošolec počutiš po vrnitvi v šolo in ob zaključku osnovne šole?

Kmalu bo konec tega prav posebnega šolskega leta, mojega zaključnega razreda osnovne šole, in res mi je malce žal, da ga nisem mogel v celoti izkoristiti. Septembra bom prvič prestopil prag gimnazije, za katero sem se odločil, in tega se že neznansko veselim.

Aktualna tema v zadnjih mesecih je novi koronavirus COVID-19. Kakšno je tvoje mnenje o vsem skupaj?

Zdi se mi, da je situacija kar resna in v svetu povzroča obilo škode in sprememb. Morda se nekateri ljudje ne zavedajo, koliko žrtev ima ta virus že za seboj in kako pomembna je socialna distanca. Trenutno je to edino, kar lahko naredimo za izboljšanje stanja.

Kakšna je tvoja izkušnja z učenjem na daljavo?

Priznam, da je snov s pomočjo učiteljev v šoli veliko bolj razumljiva, ampak sem se enostavno moral privaditi na ta način dela. Po drugi strani pa je bilo veliko lažje pridobiti ocene. Delo sem si lahko razporedil po svojih željah in to mi je bilo še najbolj všeč. Ta teden smo spet začeli obiskovati šolo, a higienski ukrepi so zelo strogi.

Verjamem, da si svoj prosti čas dobro izkoristil. Kaj vse si počel v času karantene?

Počel sem res mnogo zanimivih reči. Bil sem zelo športno aktiven. Tekel sem na dolge proge, kolesaril, hodil v hribe in podobno. Tudi za šolo je bilo kar veliko dela, zato prostega časa nisem imel veliko. Skušal sem se izogibati množicam ljudi, kot nam je bilo naročeno, saj imam doma stare starše, ki jim res ne želim povzročiti težav.

Intervju je pripravila in zapisala: Tia Lipič Stanek, 8. a

Related Images:

Maj, 2020

INTERVJU

DRUGOŠOLKA ANA VELNAR

»VELIKO SE JE SPREMENILO.«

Ana Velnar obiskuje 2. razred Osnovne šole Kajetana Koviča Radenci in nam je povedala nekaj o tem kako, poteka šola na daljavo in kakšni so bili njeni dnevi v karanteni.

Slišala sem, da ste se s sošolci končno usedli nazaj v šolske klopi. Kako je v šoli šoli sedaj (po karanteni) in ali se je veliko spremenilo od takrat, ko je pouk potekal še normalno?

Ja, v šoli se je veliko spremenilo. Med seboj moramo imeti vsaj dva metra razdalje, naši starši več ne smejo po nas v razred in tudi drug drugega se ne smemo dotikati ali si posojati stvari. Moram priznati, da se v učilnici kljub temu tudi zabavamo.

Bi ti raje ostala doma ali ti je tako, kot je, všeč?

V šoli mi je všeč tako, kot je, saj se ne glede na vse lahko družim s sošolci in z našo super učiteljico. Le čudni se mi zdijo vsi ti trakovi z opozorilnimi znaki, nalepljeni po hodnikih, malo so tudi strašljivi. Moram pa tudi povedati, da se kuharice še naprej zelo trudijo, saj je hrana odlična.

Kako si ti preživljala čas med karanteno? Si odkrila kakšen nov talent?

Moji dnevi med karanteno so bili zabavni. Naučila sem se veliko novega, kot so triki s kolesom, kuhanje in moram priznati, da mi tudi skakanje s kolebnico gre že veliko bolje od rok. Z družino smo tudi hodili na sprehode in kdaj pa kdaj skupaj kartali.

Veseli me, da si počela toliko novega in zanimivega. Slišala sem tudi, da si svoj rojstni dan praznovala v času epidemije, ko smo morali biti strogo doma. Kako si ga praznovala?

Res je! Moj rojstni dan je bil zelo uspešen, saj sem ga ne glede na vse praznovala in jedla odlično čokoladno torto, ki sva jo spekli z mamo. Dobila sem tudi veliko čokoladnih in sladkih daril.

Me veseli, da si se imela lepo kljub razmeram. Po mojem mnenju bo ta rojstni dan zate zares nepozaben?

Ja, drži.

Hvala ti za vsak tvoj odgovor in da si s takšnim veseljem sodelovala pri intervjuju. Še naprej pridno hodi v šolo in mislim, da se vam bo naš 8. a hitro pridružil na »oranžnih« hodnikih.

Hvala vam, da sem lahko bila del intervjuja, in zares upam, da se razmere v svetu čim prej spremenijo na bolje.

Intervju je pripravila in zapisala: Brina Velnar, 8. a

Related Images:

Maj, 2020

INTERVJU

DEVETOŠOLEC NEJC FIFOLT

»Bil sem kar vesel, ko sem izvedel, da se vračamo v šolske klopi.«

Nejc Fifolt je bil v šol. letu 2019/2020 učenec 9. razreda na OŠ Kajetana Koviča Radenci in nam je zaupal svoje razmišljanje o trenutno najbolj aktualni temi, novem virusu. Pogovarjala sva se predvsem o delu oz. pouku na daljavo in kako je potekala vrnitev devetošolcev v šolo ter kakšni so bili prvi vtisi ob vrnitvi v šolske klopi.

Ali si bil presenečen, ko si izvedel, da se bodo šole in vrtci po celi Sloveniji zaprli?

Res je, da so se zadeve odvijale hitro, a sem tudi sam pričakoval, da bo prišlo tudi do tega, da se bodo vrata šol in vrtcev zaprla.

Ali so vas v šoli že prej začeli pripravljati na takšno situacijo?

Ja, v šoli so nas še isti teden, v katerem so se šole zaprle, poučili o sistemu Arnes, preko katerega je potekalo naše učenje na daljavo. Razložili so nam, kako sistem uporabljati, čez nekaj časa pa sem se v njem že tudi sam vedno bolje znašel.

Veliko se govori tudi o tem, da imate šolarji več dela, kot če bi hodili v šolo. Kaj pa ti meniš o tem? Si imel pri delu na daljavo več zadolžitev kot v šoli ali manj?

Ne bi rekel, da smo imeli več dela, kaj manj pa tudi ne. Odvisno je tudi od urnika. Enkrat z delom končaš dokaj hitro, drugič pa se lahko to zavleče daleč v popoldne. Lahko rečem, da smo pri nekaterih predmetih mogoče imeli nekoliko več dela kot v šoli.

Kako pa je bilo z videokonferencami? Kako so potekale?

Videokonference smo po navadi imeli v ločenih skupinah, saj je tako vse potekalo hitreje in tudi video je bil bolj kakovosten. Na teden smo imeli okrog tri konference, včasih tudi dve v enem dnevu. Res je, da so dober način sporazumevanja, a vzamejo kar veliko časa.

Kako pa je z ocenjevanji? Si že zaključil z ocenjevanjem ali še moreš pridobiti kakšno oceno (zdaj) v šoli? Nam še lahko poveš, kako so potekala ocenjevanja na daljavo?

Sam in večina sošolcev smo dobili že vse ocene preko spletnih učilnic. Nekateri, ki pa niso tako vestni, pa še morajo dobiti kakšno oceno. Ocene smo dobivali z reševanjem kvizov in s seminarskimi nalogami. Učitelji na srečo niso preveč komplicirali glede tega, kriteriji pa so vseeno ostali enaki kot v šoli.

Kako pa poteka pouk zdaj, ko ste se devetošolci vrnili v šolo? Se je spremenilo veliko stvari?

Moram reči, da ni neke drastične spremembe, razen tega, da po hodnikih moramo nositi maske in da imamo malico v razredu. Veliko si moramo razkuževati roke, pouk pa poteka v ločenih skupinah, kot je potekal že pred korona virusom.

Ali si se veselil ponovnega prihoda v šolo?

Bil sem kar vesel, ko sem izvedel, da se vračamo v šolske klopi, saj tako lahko še zadnje skupne dneve preživim s sošolci. Prav tako si želim, da bi imeli valeto, saj je to nek dogodek, ki si ga zapomniš za celo življenje.

Kakšni so občutki, ko pomisliš na to, da boš zaključil osnovno šolo in da se s tem tudi zaključuje neko poglavje v tvojem življenju?

Ob misli, da bom čez tri mesece vstopil v srednjo šolo, me kar malo zmrazi. Kar ne morem verjeti, da je minilo že devet let, odkar sem prestopil prag osnovnošolskih vrat. Še lansko leto sem premišljeval: »Še celi deveti razred je pred mano.« Zdaj pa sem tukaj in me samo še nekaj tednov loči od tega, da se poslovim od osnovne šole. Pogrešal bom sošolce in naša druženja, hkrati pa se veselim, da bom spoznal nove ljudi in sklenil nova prijateljstva.

Intervju je pripravila in zapisala: Tinkara Fifolt, 8. a

Related Images:

Nick Bešter Slatnar, 9. a

Šol. leto: 2019/2020

Related Images:

Prispevek je nastal tik pred zaprtjem šole v mesecu marcu v okviru literarnega natečaja Mir – prihodnost za svet (natečaj ZRSŠ OE M. Sobota in Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija).

MIR – PRIHODNOST ZA SVET

(Razlagalni spis)

»Sonce lepo sije, nebo je jasno, prijeten vetrič veje in jaz si želim vsega! Rada bi se naklepetala, želim si svobode, prijateljev, samote /…/ Vem samo to, da sem prepolna želja!« tako je v svoj dnevnik zapisala Ana Frank, ki si želi malo svobode, miru in lepega življenja, ker je bila še z drugimi družinskimi člani dve leti zaprta na podstrešju in ni videla svojih prijateljic. Bila je osamljena in ni imela nikogar, s komer bi se lahko zares pogovarjala. Imela je samo dnevnik. Zunaj pa jim je grozila vojna, zato niso mogli živeti tako, kot sedaj živimo mi. Ko sem brala njeno knjigo, sem se močno zamislila nad življenjem. Spraševala sem se, kakšen bo konec zgodbe, ali se bo Ana Frank lahko izmuznila iz grozne nevarnosti, ki ji je pretila. Prišla sem na konec knjige in kar naenkrat so ponjo in po njeno družino prišli gestapovci in jo odpeljali v taborišče, kjer so jo ubili. Velikokrat sem se spraševala, kaj so koncentracijska taborišča. Je bilo res tako hudo, kot pravijo še danes?  Kako so lahko ljudje prenesli vse to? Na takšna vprašanja sem dobila tudi odgovor. Ljudje so bili  taboriščih zelo izmučeni in lačni. Nanje so spuščali plin, niso jim dali hrane, ubijali so nedolžne žrtve … Kako so lahko bili ljudje tako hudobni, da so jim počeli vse to?

Kaj pa danes? Mir, svoboda, pravičnost… Bomo kdaj dosegli mir na svetu? Kje smo? Bomo preživeli? Kaj pa, če bom umrl? Se bomo znali boriti? Bomo lahko zmagali? Vsa ta vprašanja so si ljudje v letu 1939 zastavljali vsak dan znova. Bili so šibki, nekateri so že obupali. V njih je vladal obup, saj niso vedeli, kaj se bo zgodilo.

Dandanes smo ljudje razvitega sveta lahko hvaležni, da živimo v miru, svobodi in brez vojne. Prebrala sem že veliko knjig, ki govorijo o vojni, in ob tem spoznala, da sem srečna, ker lahko živim v miru, brez grožnje smrti, brez panike … S pomočjo knjig in medijev spoznavam, da žal za tem lepim svetom leži tudi drug svet, ki je sesut in uničen, saj v njem vladajo nasilje in nemiri. Nekateri prebivalci našega planeta nimajo hrane, drugi trpijo zaradi vojne, tretji so žrtve nemirov … Slovenci smo še zaenkrat varni. A kaj bo čez 50, 100 let? Bomo imeli vojno, kot smo jo imeli pred leti? Kako se bomo borili? Bomo preživeli? Srčno upam, da se bodo takrat Kosovelove besede uresničile: »A mi se bomo borili, v nas je vera. Vera v zmago pravice. Ta pravica nam je sveta. Sveta, ker je pravica edini pogoj človeškega življenja.« V teh verzih nas Kosovel spodbuja k temu, da se ljudje moramo boriti za svoje pravice in za lepše življenje. Ljudje se včasih vprašamo, kaj je mir, kaj je svoboda. Na to vprašanje ne more nihče odgovoriti, saj v svetu ni pravega miru in svobode, ni pa tako grozno, kot je bilo nekoč. Zato se moramo za svojo domovino truditi in jo ohranjati, saj ne vemo, kaj se bo zgodilo čez nekaj let. In dobro je, da se ljudje spominjamo žrtev vojn in grozot. Želim, da bi se domovina ohranila takšna, kot je, ker bomo samo tako lahko živeli normalno naprej. Prebrala sem veliko člankov o vojnih grozotah in spoznala, da moramo biti vsi enotni in se nehati prepirati.

Taja Rihtarič, 8. a

Mentorica: Mojca Karnet

Related Images: